Jezus prvič pomnoži kruh
Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil odondod na samoten kraj, sam zase. Toda množice, ki so to zvedele so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih. Ko pa se je zvečerilo, so k njemu stopili učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasi in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Odgovorili so mu: »Tukaj nimamo več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj!« In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; ostanke koscev so nato pobrali, dvanajst polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo kakih pet tisoč mož, brez žená in otrok.
O zakladu na njivi in o biseru
Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in skril; in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, ter kupi tisto njivo. Nebeško kraljestvo je podobno tudi trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.
Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela (ribe) vsake vrste; ko se je napolnila, so jo potegnili na breg in so sedli ter odbrali dobre v posodo, slabe pa pometali proč. Tako bo ob koncu sveta: angeli bodo šli in ločili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.«
Prilika o sejavcu
In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal, je nekaj semena padlo na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je sonce vzšlo, je uvenelo in, ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zraslo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«
O dobrem semenu in ljuljki
Drugo priliko jim je podal takole: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svoji njivi vsejal dobro seme. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal med pšenico ljuljke in odšel. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so h gospodarju hlapci in mu rekli: ‚Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod je torej ljuljka?‘ Rekel jim je: ‚Sovražnik je to storil.‘ Hlapci so mu rekli: ‚Ali hočeš, naj jo gremo pobrat?‘ Rekel je: ‚Nikar, da pobiráje ljuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj oboje raste do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‘«
Jezus slavi Očeta
V tistem času je Jezus spregovoril: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč. Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«