Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: ˝Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!˝ Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.«

Mt 3,1-3.11

   Na drugo adventno nedeljo nas Janez Krstnik vabi: »Spreobrnite se kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Janez Krstnik je ob reki Jordan pripravljal sodobnike na prihod odrešenika Jezusa Kristusa, krščeval z vodo in vabil k spreobrnitvi. Spreobrnjenje je povezano s človekovim srcem, ne z njegovo obleko ali zunanjim videzom. Zato je Janez vabi ljudi, da stopijo v vodo in prejmejo krst pokore. Janezov krst je bil drugačen od našega krsta. Njegovo potapljanje v vodo je bilo zunanje znamenje, da kandidat želi spremeniti svoje grešno življenje. Takšna je tudi adventna priprava: jaz naredim prvi korak na poti spreobrnjenja ko priznam, da sem grešnik in začnem iskati pravega odrešenika, ki mi bo odpustil moje grehe in mi podaril notranji mir.

   Toda Janez jasno pove, da njegova vloga ni končna. Poudari svojo majhnost pred tistim, ki prihaja — »nisem vreden, da bi mu nosil sandale«. S tem izpove globoko ponižnost, obenem pa razkrije, da bo Jezusova navzočnost prinesla nekaj neprimerljivo večjega. Krst, ki ga prinaša Kristus, ni več le zunanje dejanje, temveč preobrazba od znotraj. Sveti Duh simbolizira življenje, navdih, tolažbo, moč, ljubezen – vse tisto, kar človeka notranje spremeni in obnovi. Ogenj pa pomeni očiščevanje, pogum, gorečnost, pa tudi odločnost pri izpolnjevanju Božje volje. Kristusov krst je tako podoba popolne prenove človeka: ne le sprememba vedenja, temveč preobrazba srca. To je povabilo, naj odpremo prostor v sebi: najprej z vodo ponižnosti, nato z ognjem Duha, ki nas naredi pogumne, notranje svobodne in sposobne ljubezni.  (jč)

   Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«  Lk 23,39-43

   Ob Kristusu Kralju vesoljstva se pred nami pojavi presenetljiva podoba: Jezus na križu. Ne sedi na prestolu, ne obdaja ga slava, temveč ranjenost, tišina in popolna podaritev samega sebe. Prav tam, kjer bi človek najmanj pričakoval kraljevsko veličino, se razodene najčistejša oblika Božjega kraljevanja – kraljevanje ljubezni. Dobri razbojnik med smrtno bolečino nenadoma spregleda. Občuti resnico o sebi – svojo krivdo – in hkrati resnico o Kristusu, ki ne daje prostora nasilju, zlu ali maščevanju. V njegovih zadnjih besedah se zgosti hrepenenje vsakega človeka: »Jezus, spomni se me …« To ni prošnja nekoga popolnega, temveč iskren krik nekoga, ki si končno prizna, da potrebuje Rešenika.

   In Kristus Kralj odgovori brez odlašanja: »Danes boš z menoj v raju.« To je kraljestvo, ki ga Jezus prinaša: kraljestvo usmiljenja, v katerem zadostuje ena sama iskrena prošnja, da se odprejo vrata večnosti. Njegova oblast ni oblast nad ljudmi, temveč za ljudi – oblast ljubezni, ki dviguje in ozdravlja. Danes smo povabljeni, da se tudi mi postavimo v držo dobrega razbojnika: priznamo resnico o sebi, zaupamo Kristusu in izrečemo preprosto prošnjo, ki odpira srce. Kristus Kralj vesoljstva nas ne vabi k strahu, temveč k zaupanju. Njegovo kraljestvo se začenja tam, kjer se človek pusti objeti Božjemu usmiljenju.

   »Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Mt 24,43-44

   Tako nas evangelist Matej vabi na prvo adventno nedeljo. Njegovo vabilo je malo čudno; ob začetku novega cerkvenega leta nam govori o koncu, o poslednjem dnevu, ko bo Jezus ponovno prišel na zemljo kot sodnik. In vendar je njegovo vabilo smiselno: začetek in konec spadata skupaj, ker ju povezuje ista oseba, naš Stvarnik, od katerega prihajamo in h kateremu se vračamo. Zato priprava na božič ni le obujanje lepih spominov, ampak predvsem novo podoživljanje časa, ko se je Jezus, ki je Bog, kot človek spustil na zemljo, da bi nam dal konkreten zgled, kako se moramo truditi, da bomo zanesljivo prišli v nebesa. On ni bil le eden od učiteljev, temveč je zanesljivi vodja, ki nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste obteženi in našli boste mir svojim dušam!«

   Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom opozarja: »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzímo torej dela temè in nadenímo si orožje lučí.« Fizična in tudi duhovna tema in svetloba se vedno bojujeta za prevlado. Od nas je odvisno, kaj bo v našem življenju prevladalo. V pripravi na Jezusovo rojstvo se bo treba odločiti, kako ga bomo sprejeli: Jeruzalem in Betlehem ga nista sprejela, le preprosti pastirji, ljudje z roba družbe in tisti, ki zares hrepenijo po Bogu, kot so to bili modri z Vzhoda, so našli Jezusa v Jaslicah. Ko prižigamo prvo svečko na adventnem vencu, naj bo naše srce pripravljeno, da vanj pride svetloba, vedno več svetlobe, tako da tema izgine in mi bomo postali novi ljudje.   (jč)

  »Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Lk 21,14-19

   Besede, ki jih slišimo v tem odlomku, so zahtevne. Ne obljubljajo lahke poti. Ne ponujajo bližnjic. A prav v tem je njihova moč. Jezus govori odkrito, brez olepševanja: če hodiš za njim, se bodo stvari včasih zaostrile. Morda boš nerazumljen, zavrnjen ali celo izdajan od tistih, od katerih bi najmanj pričakoval. To zaboli – in Bog tega ne skriva. A sredi teh resnic stoji druga, še močnejša: ne boj se. Ne pripravljaj si izgovorov. Ne išči popolnih stavkov. Ne skušaj nadzorovati vsega, kar bi se lahko zgodilo. Bog sam obljublja, da bo dal besede in modrost, ki je ne more zlomiti noben nasprotnik. To je povabilo v zaupanje, ne v napetost. Povabilo, da spustiš strah, ki te sili v pretirano načrtovanje. Ko Jezus govori o izgubljenih laseh, ne govori o fizični varnosti, ampak o tem, da nisi nikoli izpuščen iz Božjih rok. Tudi ko te svet potiska v kot, te Bog drži pokonci. Ljudje ti lahko odvzamejo marsikaj, ne morejo pa ti vzeti tistega, kar ti da On – notranjo trdnost, mir in novo življenje.

   Zadnji stavek je ključ: s svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. Stanovitnost ni togost. Je zvestoba, ki se ne zlomi ob prvem odporu. Je mirna odločnost, ki vztraja, ker ve, komu zaupa. Ni hrupna. Ni agresivna. Je preprosta, trdna navzočnost človeka, ki se opira na Boga, ne na lastne strategije. Ta odlomek nas vabi, da svoje srce prestavimo iz obrambnega položaja v položaj zaupanja. Da stopimo iz skrbi v zbranost. Iz strahu v odprtost. Da ne živimo vnaprej v vseh mogočih scenarijih, ampak da smo tukaj in zdaj – pripravljeni, ker vemo, da nismo sami. Bog ne obljublja lahke poti. Obilno pa obljublja svojo bližino. In včasih je to največji čudež: v najtežjih trenutkih dobiš moč, ki ni tvoja, in besede, ki te presežejo. Zato lahko hodiš naprej. Zato lahko ostaneš stanoviten. Zato lahko živiš.