Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Mt 16,21-23

   V današnjem evangeliju slišimo zelo zanimivo Jezusovo reakcijo na Petrovo izjavo, da se to, da bi Jezus trpel in umrl pač ne sme zgoditi. Peter namreč misli po človeško in si ne želi, da bi njegovega učitelja mučili in umorili. Zanj in še bolj za ostale apostole je to nepredstavljivo, saj verjamejo, da je on Mesija, ki bo rešil Izrael rimske nadvlade. Vedo, da dela čudeže in da je eno z Bogom, sedaj pa govori o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka. Apostoli so bili preveč »prizemljeni«, da bi lahko razumeli to skrivnost, da bo Božji sin trpel in umrl. Zato Jezus graja Petra, ker misli na to, kar je zemeljsko. Zemeljsko je satanova oblast in on hoče vsakogar odvrniti od Boga, tudi apostoli in njihovi nasledniki niso izjema.

   V drugem delu pa nas Jezus povabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« Nositi križ pomeni sprejeti in premagati težave, ki nam jih nalaga življenje. Križ je vedno breme, pa naj bo lahko ali težko. Vsakdo dobi takšen križ, kakršnega je sposoben nositi. Nihče pri prenašanju križa ne ostaja sam, ampak mu ga pomaga nositi Jezus, če mu zaupamo in se povežemo z njim. Kdor je prepričan, da bo sam zmogel biti srečen na tem svetu, se zelo moti. Nismo popolni, zato potrebujemo Boga in vera vanj daje našemu življenju pravo smer in smisel. Kdor zaupa Jezusu, ne bo izgubil svojega življenja, ker ga čaka večno življenje pri Bogu. Sprejeti in nositi križ za Jezusom je bližnjica do nebeškega kraljestva, ki nam je obljubljeno.   jč

   Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

Mt 15,25-28

   V današnjem evangeliju se srečamo z veliko vero kanaanske žene, ki je prišla prosit za svojo hčer, ker so jo mučili hudobni duhovi. Vpila je k Jezusu: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« On pa se je naredil gluhega, ker je bil v mislih pri svojem narodu, ona pa je bila tujka. Ker ga ni nehala nadlegovati, ji je rekel: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom!« Toda ta žena se ni dala zmesti in je Jezusu odgovorila, da tudi psički jedo drobtinice, ki padajo od mize gospodarjev. Bila je trdno prepričana, da ima tudi njena družina pravico biti med izvoljenimi v Božjem kraljestvu. Res je: nihče ni izločen iz tega kraljestva, kajti vsakega od nas je Bog poklical v življenje in mu zaupal poslanstvo. To je velik privilegij, zato se potrudimo, da ga ne bomo izgubili z grešnim življenjem.

   Kanaanska žena je imela je le svojo bolečino, zaupanje in vero. Tudi Jezusov odgovor je ni odvrnil. Ostala je pred njim in se ponižno oklenila njegovega usmiljenja. Njene besede o drobtinicah so čudovita podoba vere: ni zahtevala zase velikega prostora, želela je le drobtinico Jezusove milosti. Tudi mi včasih molimo in se zdi, kakor da odgovora ni. Morda prosimo za bližnjega, za ozdravljenje odnosa, za moč, mir ali rešitev iz stiske. Takrat nas evangelij vabi, naj ne odnehamo. Vera ni vedno občutek gotovosti. Včasih je preprosto odločitev, da ostanemo pred Gospodom in rečemo: »Gospod, ne razumem, vendar še vedno zaupam vate.« Bog vidi tudi naše majhne drobtinice vere. In včasih je prav vztrajanje v molitvi največje dejanje zaupanja, ki ga zmoremo.

   »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovóril; rekel mu je: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Mt 16,13-16

   Jezusovo vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem pri Cezareji Filipovi, ni bilo namenjeno le njim. To je vprašanje, ki že dva tisoč let odmeva v srcu vsakega človeka. Najprej vpraša: »Kaj pravijo ljudje?« Šele nato pride drugo, veliko bolj osebno vprašanje: »Kaj pa ti praviš?« Razlika med obema je ogromna. Prvo išče mnenje množice, drugo pa razkriva vero srca. Tudi danes ljudje o Jezusu govorijo zelo različno. Nekateri ga imajo za velikega učitelja morale, drugi občudujejo njegovo modrost, tretji v njem vidijo zgodovinsko osebnost ali preroka miru. Marsikdo ga spoštuje, a ga ne pozna. Tako kot v evangeliju tudi danes kroži veliko odgovorov, ki so deloma resnični, vendar niso popolni.

   Ko Jezus pogleda učence in vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«, nastane trenutek tišine. Nihče ne more odgovoriti namesto drugega. Vera ni nekaj, kar podedujemo zgolj od staršev ali naroda. Ni le znanje, ki smo ga osvojili pri verouku, niti navada obiskovanja cerkve. Vera postane živa šele tedaj, ko človek osebno sreča Kristusa in si upa izreči: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Ob tem pa nas Peter tudi tolaži. Vemo, da isti Peter, ki je tako lepo izpovedal vero, pozneje Jezusa trikrat zataji. To pomeni, da svetost ni v tem, da nikoli ne pademo, ampak da se po padcu vrnemo k njemu. Jezus ni preklical Petrovega poslanstva zaradi njegove slabosti. Nasprotno, prav iz njegove ponižnosti je zgradil trdno skalo. Bog ne izbira popolnih ljudi, ampak tiste, ki mu dovolijo, da jih preoblikuje. Vprašanje »Kdo sem zate?« se posebej močno dotakne našega vsakdana. Kdo je Jezus zame, ko se vse odvija po mojih načrtih? Naš odgovor se ne kaže predvsem v besedah, ampak v načinu, kako živimo. Če je Jezus res Kristus, potem mu zaupam tudi takrat, ko ne razumem. Če je Sin živega Boga, potem njegova ljubezen presega moje strahove, njegove obljube pa so trdnejše od mojih občutkov. Ne sprašuje nas, koliko znamo o njem, ampak koliko prostora ima v našem srcu.

   Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.

Raz 11,19-12,1

   Žena, obdana s soncem, je znamenje Marije, pa tudi Cerkve in vsakega človeka, ki nosi v sebi življenje, vero in Božje upanje. Njena porodna bolečina nas spominja, da rojstvo novega pogosto prihaja skozi preizkušnje. Marija ni bila obvarovana vseh bolečin, vendar je ostala zvesta Bogu. Zmaj predstavlja moč zla, ki želi uničiti življenje in dobroto. Toda njegova moč ni zadnja beseda. Dete je vzeto k Bogu, žena dobi prostor, ki ji ga je pripravil Bog, in na koncu zazveni oznanilo: »Zdaj se je uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga.«

   Tudi naše življenje je včasih podobno tej podobi. Doživljamo trenutke, ko se zdi, da je zlo močnejše, da nas preizkušnje preplavljajo in da se dobro rojeva skozi bolečino. Vendar nam današnja Božja beseda govori: ne boj se. Zlo nima zadnje besede. Marija stoji sredi tega boja kot znamenje upanja. Čeprav jo obdajajo bolečina, nevarnost in negotovost, je nad njo sonce. Bog ji pripravi prostor. Bog varuje življenje. In Bog vodi zgodovino proti zmagi. Naj bo tudi naše življenje kakor Marijino: preizkušeno, a ne zlomljeno; ranjeno, a polno upanja; zaznamovano s križem, vendar usmerjeno proti vstajenju.