Janez Krstnik oznanja

    Ljudje so ga tedaj vpraševali: »Kaj naj torej storimo?« Odgovoril jim je: »Kdor ima dve suknji, naj eno podarí tistemu, ki je nima; in kdor ima jedi, naj ravna enako.« Prišli so tudi cestninarji, da bi se dali krstiti, in so mu rekli: »Učenik, kaj naj storimo?« Odgovoril jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno.« Pa tudi vojaki so ga vpraševali: »Kaj naj pa mi storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne delajte sile, nikogar ne varajte in s svojo plačo bodite zadovoljni!« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem govoril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki, da bo svoje gumno očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.« In še mnogo drugih opominov je dajal, ko je ljudstvu oznanjal evangelij.

Lk 3,10-18

GOSPOD JE BLIZU

   Kriza, v kateri se danes nahaja ves svet, se iz dneva v dan poglablja in ji ni videti konca. Tu je še begunska kriza, ki je Evropo spremenila in jo spravila v zadrego glede ukrepanja. »Kaj naj storimo?« so ljudje spraševali Janeza Krstnika, ki jih je vabil k pokori in spreobrnjenju srca. Mogoče je to vprašanje danes še bolj na mestu, ko ne vemo, kaj bi storili na eni strani s trumami beguncev, ki jim kar ni videti konca, po drugi strani pa nas muči vprašanje nepoštenih »tajkunov«, ki siromašijo deželo, pa nasilja, ki se vedno bolj pogosto dogaja, nemoralnih zakonov, ki uničujejo družino in družbo, in moralne krize na sploh, ki že dalj časa razjeda Evropo, ki se na neki način odreka krščanskim koreninam. Odgovor nam prinaša papež Frančišek, ki je v času največje krize našega kontinenta razglasil leto usmiljenja. Odgovor je Jezus naš Odrešenik, ki nam lahko pomaga vedno, če smo pripravljeni spremeniti svojo pot in jo naravnati na Boga. Odreči se lagodnemu življenju in nepoštenim dejanjem, s katerimi prizadenemo bližnjega. Janez Krstnik nas vabi, da se spreobrnemo; druge poti ni.

   O Gospodu, ki nas rešuje, nam spregovori prerok Sofonija (3,14-18a), ki je prišel k prestrašenim Izraelcem v sužnosti z velikim upanjem: »Ne bojte se! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.« Tudi danes, ko smo preizkušani, se moramo oklepati istega upanja: »Gospod je z nami! Ne bojmo se!« Prvi korak pa moramo narediti sami: Božjo voljo je treba iskati in jo izpolniti. Samo Bog nam v svojem usmiljenju in svoji dobroti prinaša rešitev. Če se tega zavedamo in mu zaupamo, imamo razlog za veselje, kajti Bog nikogar, ki se zateka k njemu, ne »pusti na cedilu«.

   V evangeliju po Luku Janez Krstnik jasno odgovarja na vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi: »Kaj naj storimo, da bomo srečni in zadovoljni?« Odgovor je zelo preprost: Ljubezen, ki jo je Bog vsadil v srce vsakega, je treba deliti z drugimi in zlo odpravljati z dobrimi deli. Konkreten zgled Janeza rstnika, ki je izbral samoto in skromno življenje, je privlačil množice, da so ga občudovale in ga želele posnemati. Vsakomur priporoča, da ravna v skladu s svojim poklicem: pošteno, z ljubeznijo in dobroto, predvsem pa z usmiljenjem. Gospod je blizu, je sporočilo adventnega časa. Kako? Po dobroti in ljubezni ljudi, ki so nam blizu in nas s svojim zgledom utrjujejo v dobrem. Ko jim bomo sami sledili, bo Bog kraljeval tudi v naših srcih in nas opogumljal, da bomo svojo vero krepili z dobrimi deli, usmiljenjem in požrtvovalnostjo do vseh, ki jih bomo srečali na svoji poti. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko pravično delujemo. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nam to omogoča. On nas usposobi, da smo Božji sinovi in hčere. Iz ljubezni do Jezusa delajmo dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljamo mi, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagamo in nikogar ne oviramo, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini; nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal nam in jih lahko podelimo z drugimi. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje. 

   Danes, na 3. adventno nedeljo, bo nadškof v stolnici in v baziliki Matere usmiljenja odprl sveta vrata. Prav v povezavi s svetimi vrati papež posebej naglaša pomen romanj, ko zapiše: »Romanje je poseben vidik svetega leta, ker je podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Življenje je romanje in človek je popotnik, romar, ki prehodi pot do želenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moči, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in ki zahteva zavzetost in žrtev. Romanje naj bo torej spodbuda za spreobrnjenje. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, se bomo pustili objeti Božjemu usmiljenju in se bomo obvezali, da bomo tudi mi usmiljeni z drugimi, kakor je Oče z nami« (Obličje usmiljenja 14). Prav vsi smo povabljeni k spreobrnjenju srca in izkazovanju usmiljenja bratom in sestram.