Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!«

Raz 7,9-10

   Praznik vseh svetih nam odpira pogled v nebesa, kjer pred Božjim prestolom stoji velika množica ljudi iz vseh narodov, rodov in jezikov. To so ljudje, ki so v svojem življenju na različne načine odgovorili na Božjo ljubezen. Niso bili vsi veliki po človeških merilih, niso bili brez napak in preizkušenj, vendar so vztrajali v veri, upanju in ljubezni. Svetost se pogosto rojeva v majhnih, tihih dejanjih: v prijazni besedi, odpuščanju, potrpežljivosti, skrbi za bližnjega in zvestobi tudi takrat, ko je težko. Svetniki niso samo tisti, katerih imena so zapisana v koledarju. Svetost je klic, namenjen vsakemu izmed nas. Današnji praznik nas vabi, da na smrt ne gledamo samo kot na slovo, ampak tudi v luči krščanskega upanja. Verujemo, da nas Božja ljubezen presega, da je močnejša od smrti in da je v Kristusu odprta pot v večno življenje.

   Naj nas praznik vseh svetih spodbuja, da že danes živimo tako, da bo po nas v svetu več dobrote, miru in ljubezni. V evangeliju nam jezus priporoča, da živimo v smislu osmerih blagrov. Jezusovi blagri so pot svetosti, ki je odprta vsakemu izmed nas. Ne zahtevajo, da postanemo slavni ali izjemni, ampak da v vsakdanjih odnosih živimo z Jezusovim srcem. Da znamo prisluhniti, odpustiti, pomagati, biti usmiljeni in ostati zvesti dobremu tudi takrat, ko nas nihče ne vidi. Naj nam Jezusovi blagri postanejo življenjski vodnik, da bomo že tukaj na zemlji prinašali znamenja Božjega kraljestva in nekoč dosegli polnost življenja pri Bogu.

   Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Mt 22,35-39

   Farizeji so Jezusa pogosto skušali in izzivali, da bi mu dokazali, da njegov nauk ni v skladu z judovsko vero. Eden izmed njih ga je vprašal, katera je največja zapoved. Jezus mu je povedal, da je Bog, od katerega prihaja vse, kar je ustvarjeno, prvi, ki mu moramo izkazovati ljubezen in hvaležnost. In kako naj ljubimo Boga, ki ga ne vidimo? Jezus jim pravi, da je druga zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« dopolnitev prve. Boga lahko ljubimo samo z bližnjim, s katerim se vsak dan srečujemo. To je za mnoge najtežje. Drug na drugem odkrivamo napake in slabosti, zato pogostokrat iščemo dlako v jajcu. Med ljudmi ni popolne ljubezni. Jezus nas vabi, da smo prizanesljivi drug do drugega, da drug drugemu pomagamo in spoštujemo drug drugega, saj smo vsi otroci nebeškega Očeta.

   V odlomku iz 2. Mojzesove knjige beremo Gospodovo besedo: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj! Ne zatirajte nobene vdove in sirote!« Biti moramo prizanesljivi vsakomur, ki pride s kakšno prošnjo za pomoč. Bog, ki vidi stisko človeka, sliši njegov tihi klic in se zavzema za tiste, ki se sami težko branijo pred krivico. Bog nas spominja, da je vsak človek vreden spoštovanja, ne glede na to, od kod prihaja, koliko ima premoženja ali kakšen je njegov družbeni položaj. Tujec, ki išče sprejetost, vdova, ki se spopada z osamljenostjo, sirota, ki pogreša varnost in ljubezen, ter ubogi, ki ne ve, kako bo preživel jutrišnji dan, niso pozabljeni v Božjih očeh. Prav v njihovi ranljivosti se razodeva naše poslanstvo: da postanemo bližnji tistim, ki potrebujejo pomoč, razumevanje in človeško toplino. Ljubezen do Boga se vedno znova preizkuša v našem odnosu do človeka. Ni dovolj, da molimo, obiskujemo cerkev in poslušamo Božjo besedo, če ob tem ostajamo brezbrižni do trpljenja bližnjih. Naša vera postane živa takrat, ko se spremeni v dejanja.