• Obiskanje

   Marija pa je tiste dni vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je dete v njenem telesu poskočilo; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila: »Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj, glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava, do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Lk 1,39-45

PRIPRAVIMO SE NA BOŽIČ

   Ob obisku angela Gabrijela v nazareški hiši je Marija takoj vedela, kaj mora storiti: odšla je na pot k svoji teti Elizabeti, ki je potrebovala njeno pomoč. Videti in ukrepati! To je tudi danes pravi recept, kako reševati sodobno stisko. Žal pa mnogi ne vidijo, ker so njihove oči zaslepljene. Stisko je treba videti in jo občutiti kot pomanjkanje ljubezni in sočutja, da se v meni nekaj premakne in se približam človeku, ki me potrebuje. V letu usmiljenja smo zato povabljeni, da vidimo in prepoznamo stiske, v katerih se nahaja sodobni človek, in ukrepamo z iskreno ljubeznijo in sočutjem, ne le v besedah, ampak toliko bolj v dejanjih. K temu smo, po vzoru naše nebeške matere Marije, zavezani vsi kristjani, tako posamezniki kot skupnost. Tako bodo prišle do izraza tiste sledi, ki jih je Bog položil v nas: pristna ljubezen, iskrenost, sočutje, usmiljenje in odpuščanje. Te lastnosti so še posebej potrebne v krščanski skupnosti, zato smo jih dolžni razvijati, ker nas tako uči nas brat Jezus. Samo tam, kjer so dobri medsebojni odnosi, podkrepljeni z iskreno ljubeznijo, je pravi prostor za Boga, našega odrešenika, prijatelja in sopotnika.
   Božja mati Marija pozna molitveno skrivnost molka. Božje besede je ohranjala in premišljevala v svojem srcu. Ni pripovedovala ljudem o Detetu, ki ga je po angelovem oznanjenju nosila pod svojim srcem. Čutila je nebogljenost človeških besed in zaupala, da bo pri tako velikih stvareh, kot je prihod dolga stoletja pričakovanega Odrešenika sveta, Bog sam poskrbel za pravočasno in jasno besedo o tej skrivnosti. In res: Sveti Duh je, ko je prišla na obisk k svoji teti Elizabeti, kot beremo v evangeliju (Lk 1,39–45), neposredno posegel v Elizabeto in njenega še nerojenega otroka, še toliko bolj pa v Marijo in njenega še nerojenega otroka. Sveti Duh je prebudil prav poseben pogovor med obema nosečima ženama, Marijo in Elizabeto, o njunih otrocih, katerih rojstvo sta pričakovali. Hkrati pa je bilo to tudi prav posebno srečanje med še nerojenima otrokoma Janezom in Jezusom. Sveti Duh je napolnil s posebnim veseljem srce Janeza Krstnika v telesu njegove matere Elizabete, da je v hipu od veselja poskočil, kot je zapisano v evangeliju. Res pa je, da nekateri prevajalci raje zapišejo, da se je veselo zganil v materinem telesu. Gre za znamenje, ki pove, kako močno in veselo je čutil Odrešenikovo bližino. Elizabeta je veselo in zanosno pozdravila svojo nečakinjo Marijo, pri čemer je poudarila njeno popolno vero. V taki veri je Marija zmogla sodelovati z Bogom, da je v njej izpolnil starodavno obljubo o prihodu Odrešenika. Odrešenik je izvoljen in poklican že od spočetja v Marijinem telesu. To že več kot pol tisočletja pred njegovim rojstvom oznanjata preroka Izaija in Jeremija. Izaija pravi: »Poslušajte me, otoki, prisluhnite, ljudstva iz daljave! Gospod me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju« (49,1). Podobno pravi tudi Jeremija: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom« (1,5). Janez Krstnik in Jezus se vse do začetka Jezusovega javnega delovanja nista srečala. Z izjavo o tem nas namreč preseneti Janez, ko reče: »Nisem ga poznal« (Jn 1,33). Tako je naredila božja Previdnost, ki je za Janeza odločila, da je predstavljal staro zavezo kot zadnji starozavezni prerok; za Jezusa pa, da je kot Odrešenik sveta ustanovil novo zavezo v svoji krvi. Pred začetkom Jezusovega javnega delovanja pa mu je Janez Krstnik, poklican za njegovega glasnika, pripravljal pot. Glede na to, da so se na Jezusu izvrševale odrešenjske napovedi stare zaveze, lahko na vso staro zavezo gledamo kot na pripravo na prihod Odrešenika. Vsa stara zaveza je pripravljala pot Kristusu. Tudi mi v veri pripravimo pot Gospodu, da se bo mogel roditi v naših srcih. Vera je potrebna, ker še ne moremo gledati jasno; gledanje pride na koncu. Sedaj gledamo še nejasno, kot v zrcalu, po zemeljski smrti pa bomo Boga gledali iz obličja v obličje. Zato zaupajmo Bogu in okrepimo svojo vero, da bo letošnji božič na neki način že predokus gledanja Boga.