Vdovin denar

      In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave in v shodnicah prve sedeže ter pri gostijah prva mesta; ki vdovam hiše požirajo, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.«

    In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

Mr 12,38-44

DAR ČISTEGA SRCA

   Kdo so danes dobrotniki človeštva: tisti, o katerih vsak dan pišejo mediji? Mislim, da moramo ločevati pomembneže, ki jih potiskajo v ospredje mediji, od ljudi, ki so v ozadju in delajo brez velikih vsot na bančnih računih, ne čakajo na priznanje svojih zaslug in so zadovoljni s tem, da jih njihova vest hvali in osrečuje. Kdor hoče biti pravi dobrotnik, se ne sme izpostavljati, ampak si mora za zgled vzeti ubogo vdovo, ki ni darovala veliko, a je dala vse svoje bogastvo, ki ga je premogla. »Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu,« bi nam rekel apostol Pavel. »Pred Gospodovimi očmi ni nepomembnih oseb!« je zapisal ruski pisatelj Dostojevski. Današnja Božja beseda govori o dveh vdovah: vdovi iz Sarepte in vdovi, ki je v templju vrgla dva zadnja novčiča. Obe sta vzbudili pozornost pred Bogom bolj kot vsi, ki so zapisani v analih kot ljudje, ki so nekaj naredili za človeštvo. Zato je Jezusovo obnašanje do uboge vdove spodbuda za nas: tudi mene ima Jezus rad, pa čeprav prihajam pred njega praznih rok. Zato se bom odslej potrudil, da ga bom drugič lahko razveselil s svojim darom, ki sem ga s čistim srcem daroval bližnjemu v potrebi.

   Velikodušnost je vedno poplačana. S to izkušnjo se lahko pohvali vdova iz Sarepte, ki je bila zelo revna, a je kljub temu poskrbela za preroka Elija, ki se je ustavil v njeni hiši. Po prerokovih besedah »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo«. V 21. stoletju je lakota v nerazvitih deželah še vedno velik problem. Na žalost trka tudi na vrata mnogih družin pri nas, saj so starši izgubili delo, ki je osnova za preživetje. Na drugi strani pa so ljudje, ki zavržejo velike količine hrane. Od lokalne oblasti ne morejo pričakovati pomoči, zanesejo se lahko samo na Boga. In Bog jih uslišuje, ko smo pripravljeni dati tem revežem nekaj od svojega preobilja. Bog računa tudi z mojo velikodušnostjo, zato ga ne smem razočarati. Kadar dajemo od srca, bo naša velikodušnost vedno poplačana. Bog vidi vsak dober dar.

   Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (9,24-28) govori, da je Kristus stopil v nebesa, ki niso narejena z našimi rokami in so odtis večnosti. Nebesa so zaradi nas, zato je Jezus odšel od nas, da bi nam pripravil prostor. Od nas pa je odvisno, kakšni se bomo prikazali pred Božjim obličjem: lepih, a praznih rok, ali pa z nagubanimi in žuljavimi rokami zaradi dobrih del. Kristus ni niti trenutek okleval glede svoje popolne podaritve ljudem. Dobro je vedel, da bo njegova ljubezen izdana, zasramovana in na koncu križana. Kljub temu je enkrat za vselej umrl za vsakega od nas in nam tako odprl studenec, iz katerega pritekajo različne milosti nam v odrešenje. Najlepša zahvala bi bila, da bi tudi sami sprejeli drug drugega in tako Božjo ljubezen delili naprej.

   Kristus nas po zgodbi o ubogi vdovi vabi, da gremo na pot v srce. Jezus je opazoval in videl, da so mnogi bogataši dali veliko v tempeljsko zakladnico. Ne zanika njihovega deleža, a dali so od svojega preobilja. Pomembnejša je bila drža uboge vdove, ki ni dala veliko, a je dala od svojega uboštva. Kako pomembno je, s kakšnim namenom kdo da! Bog nas vedno vabi, da mu darujemo iz ljubezni in iz vsega srca. Prav v srcu je človek povabljen, da se z Božjo pomočjo pravilno odloči. To pa je mogoče, če je v nas globoko zaupanje v Boga, potem ko smo v življenju že doživeli Božjo dobroto in ljubezen. Prav zaupanje v Boga je vedno tudi »nagrajeno«. Marsikdaj pa je težko zaupati v Boga. To izkušamo prav vsi, še posebej, če se nam zgodijo hude in boleče stvari, kot je smrt drage osebe, dolgo trpljenje in preizkušnje različnih vrst. Razumsko ne vemo, zakaj so se morale nekatere stvari zgoditi, kaj nam Gospod želi z njimi sporočiti. Čutimo pa v srcu, da prav po posebnih dogodkih in osebnih preizkušnjah vsi zorimo za Boga. Bogoslužje, ki ga danes obhaja Cerkev, nas vabi s skrivnostjo notranje drže uboge vdove. Njena notranja drža je bila: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor nam, če bomo te uboge srečali in se v njih dotaknili Božjega kraljestva. V njih nam bo vidno.