Janez Krstnik oznanja krst pokore
V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija:
»Glas vpijočega v puščavi:
‚Pripravite pot Gospodovo,
izravnajte njegove steze;
vsaka dolina naj se izpolni
in vsak hrib in grič naj se zniža;
in kar je krivo, naj bo ravno
in, kar je hrapavo, postani gladka pot;
in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘«
Lk 3,1-6
PRIPRAVIMO SRCA ZA GOSPODA
Otroci z veliko nestrpnostjo in izrednim veseljem pričakujejo praznovanje rojstnega dne ali godu. Praznovanje v krogu sošolcev in prijateljev je vedno mikavno, ker si ti v ospredju in se tisti dan vsi vrtijo okrog tebe, ti čestitajo in ti izročajo darila. Tudi advent je priprava na Jezusov rojstni dan. Tudi na božič se obdarujemo in si želimo lepe praznike. Takrat je v ospredju Jezus in zato je prav, da ga obdarimo s čistimi srci, z zaupanjem in hvaležnostjo, da je prišel k nam kot naš prijatelj in odrešenik. Janez Krstnik nas zato vabi, da zravnamo in uredimo pot, ki vodi k Jezusu. Vsaka maša je zato priložnost, da se znebimo svoje temne preteklosti, se vržemo v Jezusov objem in skupaj z njim zakorakamo v drugačno prihodnost.
K veselju nas vabi tudi prerok Baruh (5,1-9), ko pravi: »Sleci si obleko žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!« Z Jezusom so nastopili novi časi in treba je stopiti v korak z njim. Vse kar nas teži in obremenjuje je treba odvreči in si nadeti slovesno opravo, ki je brez madeža in gube. Takšna nova oblačila smo prejeli pri krstu. Morda so zdaj nekoliko umazana, zato nas Jezus vabi k sebi, da se z njim pogovorimo in jih očistimo z dobro spovedjo. Tudi vsakodnevna molitev je zanesljiva pot, kako bomo ostali na poti za Jezusom močni in pokončni, da nas morebitne težave ne bodo zlomile. Jezus nas ne pušča samih, kajti on nas je poklical v življenje in se zato trudi, da bi bili uspešni in zadovoljni, vedno podprti z njegovim blagoslovom. Krize in dvomi bodo sicer naš redni spremljevalec vse do končnega srečanja z njim, vendar se nam ni treba bati, ker vse, kar Bog začne, tudi izvrši v naš prid.
V evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki nas vabi: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Naša življenje je v nenehnem nastajanju, zato moramo skrbno paziti, kako sprejemamo vsakodnevne izzive in se ne prepuščamo toku, ki je mnoge potegnil za seboj in so pozabili obljube, ki so jih dali pri krstu ali birmi. Klic Janeza Krstnika je v sedanji krizi torej izjemno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe. »Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izgnancev, izločenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je 'hit' v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega«. Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam v družbi in Cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti. Janezovo življenje v izločenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izločenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega od Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako svoboden, da ustvari svobodne ljudi, ki so sposobni ljubiti, a tudi sovražiti. Človekova ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi in je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina, ki je solidaren z vsem človeštvom. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki človeka zapira v njegov mali svet, da ne vidi smisla življenja. Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne mine.
Pred nami je leto usmiljenja, ki nas vabi, da bodimo usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Papež Frančišek je pojasnil, da je sveto leto usmiljenja potrebno zato, »ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine. Mati božjega usmiljenja naj odpre naše oči, da bomo razumeli nalogo, h kateri smo poklicani. In naj nam izprosi milost, da bomo ta jubilej usmiljenja živeli z zvestim in rodovitnim pričevanjem.«