Jezus med učitelji

   Njegovi starši so hodili vsako leto na velikonočni praznik v Jeruzalem. Ko je dopolnil dvanajst let in so po običaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda ter ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga (starši) zagledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel.

   In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu. In Jezus je napredoval v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Lk 2,41-52

DRUŽINA UČITELJICA ODNOSOV

   Družina je vedno na udaru, vedno jo ogrožajo, vsaka družba se trudi, da bi imela oblast nad njo in bi si jo rada podredila. Tudi Jožefova družina z malim Jezusom je bila trn v peti takratni oblasti, zato so morali bežati v Egipt. Zakaj je ta osnovna celica družbe tako nevarna? Ker je v njej življenje in v njej je prihodnost. Zato je upravičeno, da se za to prvo skupnost borimo z vsemi sredstvi in ščitimo življenje od spočetja do smrti. Sveta družina nam je v tem zgled: Jezus je imel v družini zaščito in najboljše pogoje, da se je kot človek razvil v samostojno in odgovorno osebnost. Vse, kar prejmemo v družini, predstavlja temelje, na katerih človek gradi svojo identiteto, pozitivni ali pa negativni odnos do svojega življenja. Hvaležni smo, da tudi on, ki je stvarnik družine, bdi nad to najbolj pomembno skupnostjo in jo varuje pred vsakršnim zlom, ki si prizadeva, da bi jo uničilo. Ta dan še posebej prosimo za Božji blagoslov v naših slovenskih družinah, da bo v njih zdrav duh, pripravljenost za sodelovanje, priznavanje napak in odpuščanje. K slednjemu nas še posebej v tem letu usmiljenja vabi usmiljeni Bog, kajti odpuščanje je bistveno za zdrav odnos in ustvarjalno življenje družine.

   Otrok je navadno veliko veselje in sreča za družino. Kako se zakonca veselita novega življenja, ki je sad njune medsebojne ljubezni. To je še danes veliko bolj v ospredju, kot nekoč, ker nas sodoben način življenja velikokrat ovira, da bi družino imeli na vrhu lestvice vrednot. Bog pa se vedno veseli vsakega življenja in velikodušno razsipava s svojimi darovi. Zato bodimo hvaležni za to Božjo ljubezen, ki nas odpira življenju.

   Nobena družina ni brez težav, tudi sveta družina ni bila. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, zmag in porazov. Tudi Jezus je bil tak, kot so vsi otroci: bitje, ki stalno išče in ni nikoli zadovoljno z odgovori. Starši so poklicani, da vzgajajo svoje otroke v odgovorne odrasle osebe, a pri tem ne smejo pozabiti, da otroci niso njihova lastnina. Jezus nas znotraj družinskih vezi želi spomniti, kako pomembno vlogo ima družina znotraj družbe in tudi v duhovnem smislu. Spomni nas na Očeta, o katerem vsaka družinska vez govori in ima v njem svoje korenine. On je tudi cilj, proti kateremu vsaka družinska navezanost teži in po njem hrepeni. Nenehno nas vabi onkraj zunanjosti in vidnih dogodkov. Hkrati od nas zahteva, da sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s to dvojnostjo srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in to je vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K Božjemu načrtu spadata tako starševska skrb, kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo te povezanosti Božjega načrta, pri uresničevanju le-tega najdejo veselje. Za starše in otroke je bistvenega pomena, da se zavedajo pravkar povedanega. Medsebojno razumevanje ni takojšnje, je pa zagotovljeno. Jezus v vsem tem, kar živi, in v vsem tem, kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski projekt. Ali z drugimi besedami: ne najdem več Duha, ki ga je Jezus podaril. Duh ima svoja obzorja, ki so ves čas odprta k Očetu - tako v Jezusu, kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo Božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le tako lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem, ki jih odpira vedno globljemu in resničnemu hrepenenju. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino. 

   Naj nam Božji Duh pomaga, da bomo kot starši vestno opravljali svoje poslanstvo tako v družini, kot v širši skupnosti. Tako bomo uresničili Stvarnikov načrt lepote življenja v družini, ki jo preveva nesebična ljubezen in razdajanje drug drugemu, ne da bi iskali svoje koristi.