Konec sveta in prihod Sina človekovega

    In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«

    Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

Lk 21,25-28.34-36

ČUJMO IN MOLIMO

    Bogoslužje v adventu nas pripravlja na praznovanje Jezusovega rojstva. Upošteva in praznuje tri razsežnosti tega časa, ki so pomembne za naše življenje. Prva razsežnost je zgodovinska. Praznovanje zgodovinskega dogodka rojstva Jezusa Kristusa daje smisel tvoji, moji in celotni pretekli, sedanji in prihodnji človeški zgodovini. Na drugem mestu nas usmeri v pričakovanje Jezusove vrnitve ob koncu človeške zgodovine. Z njegovim zadnjim prihodom se bo začel nov čas uresničenega Božjega kraljestva. Takrat se bo dokončno in v celoti razodela vsebina Božje obljube, ki nam je dana v Jezusu. Tretjo razsežnost adventnega časa lahko imenujemo mistična. Oseben odnos z Jezusom, ki nam omogoča, da zdaj živimo skrivnost Jezusovega rojstva. On se, če mu dovolimo, rojeva tudi v tvojem in mojem srcu. Danes lahko sprejmemo in sodelujemo pri njegovi ljubezni do vsakega človeka, najprej pa do sebe. Danes se njegova resnica v nas uresničuje in nas napravlja to, kar smo pred Bogom ustvarjeni za vedno. On je živ v Cerkvi, ki oznanja njegovo navzočnost in nas vanjo uvaja, v njej utrjuje in uči iz nje živeti. Danes in tukaj. Sredi tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. To je dinamika učlovečenja, ki preobraža našo omejeno, a izredno dragoceno bivanje v času.
Vijolična barva bogoslužnih oblačil in spokorni značaj adventnega časa nas vabita, da si tukaj in danes prizadevamo, da v nas in med nami zasije sijaj Kristusove ljubezni. Napor, ki je za to potreben, se na koncu spremeni v veselje božičnega praznika. Veselje je posledica napora, da bi mi  osebno sprejeli neskončni Božji dar. To je znamenje hvaležnosti in veselja za največji Dar, ki nam ga Bog daje: samega sebe. Bog postane eden izmed nas. Zemlja sedaj lahko živi iz tega, da je Božja. Prav kakor molimo v molitvi očenaš: zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Da bo tudi naša zemlja postala nebesa.
    V jedru vsega adventnega časa in božičnega praznika je srečanje med Bogom in človekom. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Človek je tisti, ki dvigne glavo in srce, da bi bil sposoben videti, kako se uresničujejo Božje obljube v njegovem srcu in v nas vseh. Cerkev nas vsak dan adventnega časa vabi: »Čujte in vsak čas molite.« Bodimo pozorni in si prizadevajmo, da bo naše srce odprto za Boga. Če ne bo, ne bomo sposobni dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bomo v hipu ujeli v prekletstvo strahu. Strah, ki nas bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha in notranje teme, ki iz njega izvira. Odprto srce za Boga pomeni, da bomo premagali strah. Bog, ki nas kliče, da bi ga spoznali, je Bog, ki vsakega človeka ljubi in spoštuje in mu s svojo obljubo prihaja naproti. Bog čaka, da bi srečal srca, ki so odprta za njegovo obljubo. Išče potrpežljive ljudi, ki bodo verovali njegovi obljubi in zaupali, da bodo dobroto, ki jo Božja obljuba razodeva, tudi doživeli. Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari ter nas osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.

    Na začetku adventa se z nedeljo Karitas zaključuje teden Karitas, ki nas spominja, da po vzoru našega Gospoda Jezusa delamo dobro. Vabi nas, da odpremo svoje srce za pomoč ljudem v stiski, saj bomo le tako izkazali pristno krščansko držo. Možnosti je zelo veliko, saj je vedno več pomoči potrebnih med nami. Ni si potrebno izbrati najtežje naloge, ampak to, kar zmoremo. Gospod ne gleda na kvantiteto ampak na kvaliteto naših dejanj, koliko ljubezni smo vložili v svoje delo za uboge. Če bomo storili nekaj dobrih del, bo naša priprava na božič toliko boljša in možnost, da začutimo Jezusa v svojem srcu, toliko bolj gotova. Tako bomo začutili srečo in veselje v svojem srcu in osrečili tudi druge. Zato čujmo in molimo, predvsem pa se odprimo Božji milosti, da nas vodi in usmerja po poti ljubezni do Boga in človeka.