In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹«
Jn 1,32-33
Janez ne izhaja iz tega, kar že ve, ampak iz tega, kar mu je dano videti. Dvakrat poudari: »nisem ga poznal«. To je pomembno. Janez ne priča kot nekdo, ki bi Jezusa potrdil zaradi bližine, navade ali pričakovanj, ampak kot nekdo, ki se pusti presenetiti. Znamenje Duha, ki se spušča in ostane, ni spektakel. Golob ni simbol moči, ampak miru, tihe navzočnosti. Ključno je prav to: Duh ne pride le za trenutek, ampak ostane. S tem je razodeto, kdo Jezus je, ne po zunanjem uspehu, ampak po notranji povezanosti z Bogom.
Janezova vloga je poslušnost. On se bo umaknil, ker se je pojavil močnejši od njega. Ne razlaga po svoje, ne dodaja. Zvest je temu, kar mu je bilo rečeno: opazuj, čakaj, prepoznaj. Vera tukaj ni rezultat razmišljanja, ampak zvestega gledanja. In ko vidi, ne zadrži zase. Priča. Odlomek nas tiho vpraša: po čem danes mi prepoznavamo Božje delovanje? Po hrupu, učinkih, gotovosti? Ali po tihih znamenjih, ki vztrajajo? In ali si sploh dovolimo reči: »nisem poznal«, da bi lahko resnično videli?
Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3,16-17
Janez Krstnik je vabil svoje poslušalce. Naj stopijo v vodo in s tem pokažejo, da hočejo spremeniti svoje življenje na bolje. Jezusov krst pa je bil nekaj posebnega: ko ga je Janez potopil v reko Jordan, se je pojavil golob kot posebno Božje znamenje. Golob predstavlja Svetega Duha, ki je Bog in to je edina prava garancija, da nas krst notranje prerodi in zares zaživimo novo življenje. Pri krstu so nam vsi grehi odpuščeni in pred nami je prava prihodnost, ko nismo več sami, ampak z nami je vedno tudi Bog.
Prizor Jezusovega krsta je tih, a hkrati izjemno močan. Jezus stopi iz vode kot eden izmed mnogih. Brez razlage, brez poveličevanja. Samo človek, ki je stopil v vrsto z drugimi. In prav v tem trenutku se zgodi nekaj, kar preseže vsakdanje.
Nebesa se odprejo. Ne zato, ker bi Jezus kaj dokazal, ampak ker je v polni zvestobi sprejel svojo pot. Božji Duh se spušča kakor golob. Ne nasilno, ne hrupno. Golob je podoba miru, bližine, nežnosti. Bog ne pride z močjo, ki bi strašila, ampak z navzočnostjo, ki ostaja. Najbolj presenetljive pa so besede glasu iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus še ni naredil čudeža. Še ni učil množic. Še ni šel na križ. In vendar je že imenovan ljubljeni Sin. To pove nekaj bistvenega: Božja ljubezen ne temelji na dosežkih, ampak na odnosu. Povabljeni smo, da se vprašamo, kako gledamo nase. Pogosto svojo vrednost merimo po tem, kaj naredimo, kako uspemo, kako nas vidijo drugi. Toda pri krstu Jezus prejme potrditev, še preden začne svoje javno delovanje. Najprej identiteta, potem poslanstvo. (jč)
Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt.
Mt 2,13-14
Tudi Sveta Družina je imela številne probleme, saj je takoj po rojstvu Jezusa morala bežati iz svoje dežele v Egipt, kjer jih kralj Herod, ki se je bal za svoj prestol, ni mogel najti. Rivalstvo za »prestol«, kdo bo prvi in bo imel moč nad drugimi, je vedno prisotno. To se ne dogaja le na političnem področju in med ljudmi, ki prizadevajo kariero, ampak je prisotno že med brati in sestrami. Še posebej to čutimo, ko smo v tujini, med ljudmi, ki nas gledajo postrani, nam zavidajo, če smo uspešni, in se nas želijo znebiti. Vse to je bilo prisotno v Jezusovi družini, ki je bila kot tujci v Egiptu, tudi po vrnitvi v domači Nazaret. Jožef in Marija sta se morala zelo potruditi, da sta Jezusa navadila strpnosti, usmiljenja in sodelovanje z drugimi. Posnemajmo lep zgled Svete družine in bodimo tudi sami strpni, prilagodljivi in velikodušni do vseh ljudi, še posebej do tujcev.
Tudi apostol Pavel nas v pismu Kološanom spodbuja: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kdo proti komu kaj pritožiti.« (Kol 3,13) Vabi nas, da smo usmiljeni, dobrotljivi, ponižni, krotki in potrpežljivi. Njegovo priporočilo velja tudi danes: v družini je treba sprejemati določene kompromise, ko se je treba ponižati in sprejeti mnenje drugega. Kjer se člani spoštujejo, je resnično pristno vzdušje medsebojnega zaupanja in prizanašanja. (jč)
In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Jn 1,14
Ta misel nas ustavi pri skrivnosti, ki je hkrati zelo velika in zelo blizu. Beseda, ki je bila od začetka, ni ostala oddaljena. Postala je meso. Vstopila je v naš vsakdan, v krhkost, utrujenost, veselje in bolečino človeškega življenja. Bog ni govoril le od daleč. Govoril je z obrazom, z rokami, z življenjem. Ko evangelij pravi, da se je naselila med nami, pove nekaj zelo konkretnega. Ne le da je prišla na obisk, ampak je ostala. Delila je naš prostor, naš čas, naše zgodbe. In v tem navadnem bivanju smo lahko videli njeno veličastvo. Ne bleščeče moči, ampak veličastvo ljubezni, ki se daruje, in resnice, ki osvobaja. To veličastvo prihaja od Očeta, a se kaže v Sinu, ki je blizu. Poln milosti, ker nas sprejema takšne, kot smo. Poln resnice, ker nas vabi, da rastemo in se spreminjamo. V tej Besedi, ki je postala meso, se Bog razkrije kot nekdo, ki želi biti z nami. In prav v tem je njegova največja slava. Človeštvo mora pripeljati do vrhunca, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.
»V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« (Ef 1,5) To je veselo sporočilo božičnih praznikov. Biti Božji otrok ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar, najlepša stvar, ki smo jo prejeli, ko se je Jezus ponižal in postal človek. Prišel je živet k nam, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Sam je večkrat rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno!« Samega sebe je dal za zgled, da bi se tudi mi ljubili med seboj in Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli, delili z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali. (jč)
Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.
Lk 2,9-11
Evangelij nam pove, da so bili pastirji prestrašeni. To ni nepomembna podrobnost. Pastirji niso bili pripravljeni na svetlobo, na Božjo bližino, na poseg v njihovo noč. Bili so sredi dela, sredi rutine, morda utrujeni, morda navajeni, da jih nihče ne opazi. In prav tja stopi angel. Ne v tempelj, ne v palačo, ampak na polje, med navadne ljudi. Božja slava jih obsije in njihov prvi odziv je strah. Tako pogosto je tudi pri nas. Ko se dotaknemo nečesa svetega, ko se odpre vprašanje smisla, ko nas doseže resnica o nas samih, se ustrašimo. Ker svetloba razkriva. Ker nas presega. Ker nas vabi iz varne teme, kjer imamo stvari vsaj približno pod nadzorom.
Angel pa ne začne z zahtevo, ampak z besedami: Ne bojte se. To je prva božična beseda. Bog ve, da nas je strah. In prav zato pride. Ne, da bi nas osramotil ali prestrašil, ampak da bi nam dal pogum. Oznanjeno je veliko veselje, in to veselje ni omejeno. Ni samo za pobožne, uspešne ali močne. Je za vse ljudstvo. Odrešenik se rodi kot nezasluženi dar, ne kot nagrada. Rodi se v Davidovem mestu, v skromnosti, v ranljivosti otroka. Pride tako, da ga lahko spregledamo. Božič nas vabi, da tudi mi dovolimo Bogu stopiti v naše srce. Tja, kjer smo takšni, kot smo. S strahovi, vprašanji, utrujenostjo. In da verjamemo, da se tudi v našem življenju lahko rodi nekaj novega. Mir. Upanje. Veselje, ki ne mine. (jč)