»Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Mt 13,3-9

   Božja beseda današnje nedelje govori o tem, da Bog neprestano pošilja svojo besedo z določenim namenom. V odlomku preroka Izaija pravi, da kakor pošilja dež in sneg, da zemljo naredi rodovitno, tako se tudi njegova Beseda ne vrača brez uspeha. Ko jo Bog izreče, ni prazna ali neučinkovita. Vedno doseže namen, zaradi katerega je bila izrečena. Lahko spreminja človekovo srce, prinaša tolažbo, opomin, vero ali vodi zgodovinske dogodke, vendar nikoli ni brez učinka. To je spodbuda, da zaupamo Božji besedi tudi takrat, ko ne vidimo takojšnjih rezultatov. Branje Svetega pisma, molitev ali oznanjevanje evangelija morda sprva ne prinesejo vidnih sprememb, vendar Bog obljublja, da njegova beseda deluje in bo obrodila sad ob svojem času.

   V evangeliju Jezus govori priliko o sejalcu, ki seje povsod, vendar prave rezultate daje le dobra zemlja, kjer seme rodi sadove. Ta zemlja je podoba nas samih, ki Božjo besedo »poslušamo«. Od naše odprtosti in naše naravnanosti je odvisno, kakšen sad bomo obrodili. Zanimiv je stavek, ki ga izreče v tej priliki: »Kdor ima, se mu bo dalo in bo imel obili; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to kar ima!« Jezus želi povedati, da smo vsi ob rojstvu prejeli določeno število darov – eni več, drugi manj, - vsak pa dovolj, da je lahko uspešen in srečen v življenju. Eni se potrudijo in dobro izkoristijo svoje talente, nekateri pa so bolj leni, talente zakopljejo in živijo iz dneva v dan. Te ima Jezus v mislih kot tiste, ki nimajo in jim bo vse odvzeto, ker zapravljajo svoje življenje. Bodimo čuječi, da bomo resnično videli in slišali ter dobro uporabili svoje darove.

   Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. 

Mt 10,38-39

   Soočanje z realnostjo in sprejetje življenja v njegovi celovitosti, takšnega kot je, je prvi korak na poti k Bogu. Jezus nam je podaril svobodo, zato se mora vsakdo sam odločiti in narediti načrt svojega življenja. Trpljenje, bolezni in številne ovire, s katerimi se vsak dan srečujemo, so sestavni del življenja. Če to zanikamo, živimo v utvari in bomo stalno razočarani. Za Gospodom lahko hodimo samo takšni, kot smo v resnici, s svojimi prednostmi in s svojimi ranami. Jezus je lahko pravi odrešenik samo za tistega, ki se počuti kot grešnik, si prizna svoje slabosti in išče rešitev pri njem, ki je pot, resnica in življenje.

   Vsak človek nosi svoj križ. To so preizkušnje, razočaranja, bolezni, nerazumevanje, pa tudi vsakodnevne dolžnosti in odpovedi. Jezus ne pravi, naj si križe iščemo ali jih povečujemo. Pravi pa, naj pred njimi ne bežimo in jih ne nosimo sami. Križ postane lažji, ko ga nosimo skupaj z njim. Jezus obljublja nekaj presenetljivega: kdor izgubi svoje življenje zaradi njega, ga bo našel. To pomeni, da človek, ki zaupa Bogu, ki zna ljubiti bolj kakor sebe in ki ostaja zvest tudi takrat, ko je težko, ne izgubi ničesar bistvenega. Prav nasprotno. Odkrije globlji mir, svobodo in veselje, ki jih svet ne more dati. Kristjan ne hodi za Kristusom zato, ker je pot lahka, ampak zato, ker ve, da križ ni zadnja beseda. Za velikim petkom vedno pride velikonočno jutro. Zato je vsak križ, sprejet z vero in ljubeznijo, že seme novega življenja.

   »Jaz sam bom pasel svoje ovce in jaz jim bom nudil počitek, govori vsemogočni Gospod. Izgubljene poiščem, razkropljene pripeljem nazaj, ranjene obvežem, bolne pokrepčam, zdrave in krepke obvarujem. Pasel jih bom, kakor je prav.«

Ezk 34,15-16

   Današnja Božja beseda: tako berilo iz knjige preroka Ezekiela, kot evangelij po Janezu, govori o dobrem pastirju. Dobri pastir skrbi za svoje ovce, jih vodi na dobro pašo in jih varuje pred napadi volkov in drugih zveri, ki bi jih lahko pokončale. To je podoba o dobroti Boga, ki skrbi za nas in nam želi dati samo najboljše. Podoba pastirja razodeva Božje srce. Bog ni oddaljen gospodar, ampak Oče, ki pozna vsakega človeka. Ne čaka, da se izgubljeni sami vrnejo, ampak jih gre iskat. Ne zavrže ranjenih in slabotnih, ampak jim namenja posebno skrb. Njegova moč se kaže v usmiljenju, potrpežljivosti in zvestobi. Izgubljene ovce predstavljajo vse, ki so zašli s prave poti, izgubili vero ali smisel življenja. Razkropljene so tisti, ki jih je življenje oddaljilo od Boga in skupnosti. Ranjene so osebe, ki nosijo bolečine, razočaranja ali posledice greha. Bolni so vsi, ki potrebujejo telesno, duševno ali duhovno ozdravljenje. Tudi zdrave in krepke Bog varuje, da bi ostale zvesto povezane z njim.

   Danes godujeta sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta poučevala slovanske narode, jim prinesla Božjo besedo in jih postavila na pomembno mesto, saj sta dosegla, da so smeli imeti bogoslužje v slovanskem jeziku. Sveta Ciril in Metod sta Božjo besedo ponesla med slovanske narode. Nista prinesla le črk in jezika, ampak predvsem veselo oznanilo, da Bog govori človeku v jeziku, ki ga razume, in da je vsak človek dragocen v njegovih očeh. Kot dobra pastirja sta ljudi vodila k Kristusu, ki edini daje pravi počitek srcu. Na njun praznik smo povabljeni, da tudi sami prisluhnemo Dobremu pastirju, mu zaupamo svoje rane in postanemo znamenje njegove ljubezni za ljudi okoli sebe. Kjer je več dobrote, odpuščanja in skrbi za bližnjega, tam še danes odmeva delo svetih Cirila in Metoda.

   »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!«

Mt 10,26.28

   Jezusove besede: »Ne bojte se ljudi!« so povabilo k notranji svobodi. Velik del našega življenja je zaznamovan s strahom pred tem, kaj bodo rekli drugi, kako nas bodo ocenili ali zavrnili. Zaradi tega včasih skrivamo svoje prepričanje, utišamo resnico ali se prilagajamo pričakovanjem okolice. Jezus pa učence spodbuja, naj ne gradijo svojega življenja na mnenju ljudi, temveč na zaupanju v Boga. Ko pravi, da ni nič zakritega, kar se ne bo razodelo, nas spominja, da ima resnica svojo moč. Laž, krivica in navidezna uspešnost zla ne trajajo večno. Pred Bogom se bo nekoč pokazalo vse: naše besede, dejanja in tudi nameni srca. Zato kristjan ni poklican, da bi živel v strahu, ampak v iskrenosti in zvestobi.

   Posebej močne so besede: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« Jezus ne zmanjšuje trpljenja ali preizkušenj, ampak postavlja pravo lestvico vrednot. Telo je minljivo, duša pa je ustvarjena za večnost. Največja nevarnost ni izguba ugleda, premoženja ali celo zemeljskega življenja, temveč oddaljenost od Boga. Zato je pravi strah tisti, ki nas varuje pred grehom in nas vodi k odgovornemu življenju. Ta evangelij nas vabi, da se vprašamo: Kaj me najbolj določa? Strah pred ljudmi ali zaupanje v Boga? Kdor svoje srce izroči Gospodu, odkrije, da ni treba živeti v nenehnem dokazovanju in skrivanju. Božja ljubezen daje pogum, da ostanemo zvesti resnici tudi takrat, ko to ni lahko. Če nebeški Oče skrbi za vrabce, kolikor bolj skrbi za nas, svoje otroke.