Slovesni prihod v Jeruzalem

    Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

    Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Prilika o izgubljenem sinu

    Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko: Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘

Žena zasačena pri prešuštvovanju

    Jezus pa je šel na Oljsko goro. In zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rekó: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati; kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko pa ga niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko pa so to slišali, so drug za drugim odhajali ven – počenši od najstarejših – in je ostal sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

Prilika o nerodovitni smokvi

    Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«