Njegov obraz se je zasvetil kot sonce

   Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«

   Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.«

Mt 17,1-9

POGLED Z DRUGAČNIMI OČMI

    Danes Cerkev obhaja praznik Jezusove spremenitve na gori. Vsakdo izmed nas, bi si želel pokukati v prihodnost. Radi bi vedeli, kaj se bo zgodilo in kaj nas čaka na naši življenjski poti, da bi se tako lahko izognili raznim nevšečnostim. Jezus je vpogled v nebeško slavo omogočil samo trem apostolom, ki jim je še posebej zaupal. Ob doživetju nebes, ko sta se jim prikazala Mojzes in Elija, jim je vzelo sapo in niso se znašli. Nebesa so nekaj, česar si ne znamo predstavljati in vendar se moramo zanje odločiti že sedaj. Papež Benedikt XVI. je dejal: »Gre za dogodek v Jezusovem življenju, ki nas vabi, da mu sledimo po poti križa in upremo oči svojega srca v skrivnost Božje luči, ki premaga strah pred temo zla. Kakor Peter, moramo vsi prositi Gospoda, da bi živeli na gori Tabor. Ko je dana milost globokega doživetja Boga, gre za nekaj podobnega, kar so učenci doživeli na gori Tabor med Jezusovim spremenjenjem: za trenutek so okušali del nebeške blaženosti. Gre za trenutke, ki nam jih Bog nakloni zlasti v času preizkušenj, vendar nobenemu človeku na zemlji ni dano živeti na gori Tabor. Človekovo življenje je namreč pot vere in kot takšno veliko bolj napreduje v somraku kot pa na polni svetlobi, ne brez trenutkov teme in padcev. Dokler smo na zemlji, se naš odnos z Bogom odvija bolj v poslušanju kot pa v videnju, taka vrsta notranjega zrenja pa se dogaja pri zaprtih očeh, zahvaljujoč notranji luči, ki jo v nas prižge Božja Beseda.«

    Prerok Danijel (7, 9-10.13-14) je imel videnje Božjega veličastva. Ko je gledal obličje Boga na Božjem prestolu, je vse razumel, zato je lahko zapisal: »Njegova oblast je večna, neminljiva oblast in njegovo kraljestvo neuničljivo.«

    Apostol Peter, ki je bil navzoč ob Jezusovem spremenjenju, je v svojem drugem pismu (1,16-19) zapisal: »Nismo se oprijeli namišljenih bajk!« To, kar so apostoli oznanjali, je resnica, povezana z številnimi izkušnjami. Zato je vse, kar so zapisali, razodeto od Boga in zapisano za nas, ki nismo imeli takšnega privilegija, da bi lahko videli in tipali.

    Kristus je svoje tri učence »Petra, Jakoba in Janeza peljal na visoko goro«. Na vprašanje, kako se vzpenjati na goro, bo izkušen gornik odgovoril, da počasi, a enakomerno in vztrajno. Svetoval bo, da se tu in tam za trenutek ustavimo in se ozremo na prehojeno pot ter občudujemo razgled in široko obzorje. Z vrha gore vidimo pokrajino, hiše, drevesa, poti, skratka vse, kar je, z drugačnimi očmi, kot jih vidimo takrat, ko hodimo tik ob njih. Z vrha vidimo stvari drugače, z drugačnim pogledom. Vemo, da »Bog vse vidi in vse ve« ter da mu ni nič skrito in vendar je večno blažen. Če gledamo na svet z Božjimi očmi, bo ta spremenjen, mi pa blaženi kot apostoli na gori, kjer je bilo Petru tako lepo, da je rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj«  in je hotel, da bi tam ostali. Na gori Tabor so Peter, Jakob in Janez zrli slavo Božjega Sina. Ključna točka je ta, da spremenjenje napoveduje vstajenje, to pa predpostavlja smrt. Jezus apostolom pokaže svojo slavo, da bi imeli moč soočiti se s škandalom križa. Dojeli so, da bo potrebno iti skozi trpljenje, da bi dosegli Božje kraljestvo. Kristus nam kaže, da je prava lepota Božja ljubezen, ki z lučjo vstajenja osvetljuje in spreminja tudi temno skrivnost smrti. Da bi vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, mu slediti po poti križa. Poslušati ga, kakor ga je poslušala Marija. Poslušati ga v njegovi Besedi, ki jo varuje Sveto pismo. Poslušati ga v samih dogodkih našega življenja, prizadevajoč si iskati v njih sporočila Božje Previdnosti. Poslušati ga v bratih, predvsem pa v najmanjših in najbolj ubogih, do katerih sam Jezus zahteva našo konkretno ljubezen. Ko vidimo Kristusa v spremenjeni luči in je On v središču, se spremenijo dimenzije stvari: v Božjih očeh so osebe velike, medtem ko so drevesa pomanjšana v majhne grmičke in gore služijo le za podnožje. To je pogled z Božjimi očmi. V vsakdanjem svetu je nevarno, da bi bil človek zaslepljen od materialnega in površinskega blišča stvarnosti. Cerkveni očetje namreč trdijo, da strastno zrenje materialnih stvari zatemni pogled duhovnih stvarnosti. Nujen je duhovni pogled, pogled vere, ki bo spremenil naše dojemanje oseb, stvarnosti in dogodkov. Spremenjenje na gori naj postane tudi program našega življenja: trudili se bomo, da bi videli svet v luči vere, z Božjimi očmi. Če bomo gledali v tej luči, se ne bo spremenil samo svet okrog nas, ampak se bomo spreminjali tudi mi.