Jezus je krotak in v srcu ponižen

   Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

   Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Mt 11,25-30

GOSPO NAM NUDI POČITEK

    Komu lahko zares zaupaš? Morda staršem, bratom, sestram in naenkrat se spisek imen zaključi. Živimo v obdobju velikega nezaupanja, ker so bili mnogi morda preveč naivni in so zaupali vsakemu, ki jim je obljubljal lepšo prihodnost. Ljudje smo pač ljudje in res se lahko zanesemo le na tistega, ki je večji od nas, na Boga. On nas je ustvaril, on nas ima rad in zato mu ni vseeno, kaj se z nami dogaja. Zato je še posebej pomembno, da svojo vero okrepimo in mu prisluhnemo, ko se moramo odločati, saj se bomo edino tako prav odločili. Vera v Boga je dar, ki nam ga podeli Gospod, kadar hoče in komur hoče. Ta dar moramo negovati in paziti nanj, saj ga nosimo v lončenih posodah. Prav je, da zanj prosimo, čeprav ga že prejemamo, saj izhaja iz odnosa med nami in Bogom. On je z nami vsak trenutek, zato se moremo radovati in se veseliti, kajti on nam daje vse. Je skrben in pozoren ter ljubeč. Pripravljen je prevzeti naša bremena, naše skrbi, če smo mu jih le hočemo zaupati. Ali ni to nekaj čudovitega, dobra novica, da nismo sami, ampak je naš nebeški Oče tisti, ki skrbi za nas, kot za svoje ljubljene otroke in nam želi samo dobro? Nudi nam svoje naročje, da lahko spočijemo svoje srce in najdemo svoj mir
    Prerok Zaharija (9,9-10) prinaša veselo vest, vest, da na zemljo prihaja prav poseben vladar. »Pravičen« je, »zmagovit« in »krotek«. Zavrača vojno, narodom oznanja mir. Po poti ljubezni se njegovo kraljestvo širi »do konca zemlje«. Vse to lahko doživljamo, če v nas »prebiva Božji Duh«. Ta vladar je blizu ljudem, tudi tistim, ki smo jih potisnili na rob družbe. Ta vladar je bil Jezus, ki se je ves razdal za nas, do zadnje kaplje krvi – iz ljubezni do nas in želje, da nas reši pred zlom tega sveta, ki nas ogroža tudi danes preko raznih kanalov družbe.

    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,9.11-13) opozarja: »Vi ne živite po mesu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh!« Telo, duh in duša se morajo uskladiti, da smo zares srečni in zadovoljni. Če živimo tako, kot nam narekuje ta svet, »po mesu«, bomo umrli, kar pomeni, da bo pogubljena naša duša. Zato si prizadevajmo, da se upremo poželenjem in užitkom tega sveta, razdorom in vsaki sovražni dejavnosti, kajti le tako bomo živeli bolj polno življenje na tem svetu, v večnosti pa prebivali v Božji slavi. To pa je naš cilj, da položimo svojo utrujeno glavo na Božje srce, ki nas ljubi z večno in popolno ljubeznijo.

    V evangeliju nas Jezus najprej opozori, da da se Bog v polnosti razodeva samo malim, tistim, ki Boga postavljajo na prvo mesto, svoj napuh pa krotijo in uničijo. Razumnim je marsikaj prikrito, ker gledajo zgolj s človeškimi očmi, vse analizirajo s svojim razumom, pozabijo pa na bistveno, na gledanje s srcem – v ljubezni in predanosti. Gospod nas naravnost ljubeznivo kliče, ker nas že spozna za vredne: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Sv. Avguštin, ki je imel dolgo samega sebe za modrega, potem pa se je, utrujen in obtežen od zla posvetnega, razuzdanega življenja, izkazal za vrednega Božjega usmiljenja, je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.« Toda to ni počitek, kakršnega si želi lenuh. Počitek v Bogu je delovni počitek. Zato: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« Počitek v Bogu dosežemo šele, ko sprejmemo Kristusov jarem: križ, »vsak dan svoj križ«, ki ga združimo s Kristusovim križem. Tako v svojem jarmu sprejemamo njegov jarem in trpljenje sprejemamo tako, da nastaja iz njega odrešenjska ljubezen. To pa pomeni, da je počitek v Gospodu vrhunsko delo, ki spreminja nesmisel v smisel. »Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Tako Jezus sam označi čudež življenja z njegovim jarmom. Njegova ljubezen najtežje preizkušnje spreminja v lahke. Celo smrt postane »sestra« (sv. Frančišek). Jezus je blizu vsem, ki so utrujeni in obteženi. Ko si slaboten, si največkrat sam, ker so te vsi zapustili. Pri Jezusu pa je drugače: v njem najde počitek naša duša in potem nobena zahteva ni več pretežka, ker prava ljubezen premaga lenobo in malodušje. Zato sprejmimo Jezusovo filozofijo ljubezni in poiščimo počitek svoji duši tako, da se mu pustimo objeti in smo pripravljeni zanj odpreti svoje srce.