Jezus hvali vero poganske žene

   Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

Mt 15,21-28

ODREŠENJE ZA VSE

    Ko je govora o veri, marsikdo razmišlja, da je to nekaj preživetega, nekaj, kar ni aktualno za današnji čas. Današnji čas bolj potrebuje dokaze, to kar je mogoče izmeriti in preizkusiti. Toda za odrešenje je potrebna vera; vera, da nas je Jezus odrešil. V evangeliju beremo o srečanju med Jezusom in kanaansko ženo, ki kljub nekoliko nenavadni zavrnitvi veruje in je popolnoma prepričana, da Jezus more rešiti njeno težavo. Žena je čutila, da pravi Bog ne dela razlik med ljudmi, ker smo vsi grešniki in vsi potrebujemo odrešenika. Tudi mi se ne smemo zgražati nad tistimi, ki so nekdaj tajili Boga, sedaj pa so prišli blizu. Vsi smo namreč otroci istega nebeškega Očeta in se moramo truditi za enake pravice vseh. On nas ima neskončno rad in želi, da se imamo radi tudi mi med seboj. Z ljubeznijo nas je Jezus odrešil, da bi uničil moč sovraštva in zla nasploh. Zato je prav, da mu ljubezen tudi vračamo. To pa storimo tako, da spoštujemo in imamo radi vse ljudi okoli nas. Če je v naših odnosih kaj narobe, bodimo pripravljeni podati roko sprave vsakomur, ki jo je pripravljen sprejeti.

    Prerok Izaija (56,1.6-7) nam prinaša sporočilo Boga: »Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.« Poslušanje in sprejemanje drugega, posebno še, če ima drugačno mnenje od nas, je za mnoge trn v peti. Naklonjenost drugemu je predpogoj, če hočemo, da se bo Jezusova ljubezen širila in objela vse človeštvo. Ni pomemben naš položaj v družbi in debelina naše denarnice, ampak da smo spoštljivi, da nimamo predsodkov, da smo odprti in pripravljeni pomagati vsakomur, ki nas prosi.

    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (11,13-15.29-32) med drugim pravi: »Kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.« Bog se ni kesal, da je ustvaril človeka, čeprav ga ta pogostokrat zavrača in beži pred njim. Bog ostaja zvest in zato noče delati razlike med tistimi, ki se imajo za pravične in grešniki. Odrešenje je zastonjski dar slehernemu človeku, zato si ga nihče ne more lastiti ali se celo ponašati s svojimi zaslugami zanj. Njegova milost je za vse, zato posnemajmo Boga v njegovi velikodušnosti..

   Uboga kanaanska žena je prosila Jezusa: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« Niti ni prosila zase, ampak za svojo hčer, ki so jo mučili hudi duhovi. Ta vzklik je posebnost notranje drže kanaanske žene. V tem vzkliku se pokaže velik razkorak med njo, poganko, in njim, judovskim prerokom. Ona ne zmanjšuje razdalje med njima, ampak jo poudari. Ko ji Jezus odvrne, da se kruh ne meče psom – za Jude so bili namreč pogani psi –, se žena ne pritožuje, niti se užaljena ne odmakne. Ne reče znane in oporečne izjave, da je vera opij za ljudstvo, ker naj bi razvrednotila človeka. Jezusovo primero razvije in obrne sebi v prid. Prizna, da nima pravice do kruha, za katerega prosi. Ve pa, da zaradi obilja tega kruha lahko kakšna drobtinica pade na tla tudi zanjo. S tem kaže, kako močno zaupa Jezusu. Ne domišlja si, da ji je kaj dolžan ali da si ona kaj zasluži. Nuja jo sili v vero. Ne vidi drugega izhoda in pomoči. Ljubezen do hčere je močna. Da jo reši, se ne boji obrniti na preroka, o katerem je slišala tako čudovite reči. Naša srca so pred Bogom kakor ta kanaanska žena. Res je, da smo mi Gospoda že srečali. Ne moremo pa reči, da smo že v celoti prežeti z lučjo evangelija. V številnih vidikih življenja smo pogani kakor Kanaanka. Do Jezusa lahko pridemo le tako kakor ona. Pri njej je zaupanje v Jezusovo moč tesno povezano z zavestjo o lastni nevrednosti. Globoko se tudi zaveda, da ozdravljenje in življenje nujno potrebuje. Po čem vidimo, da se z iskreno vero in vedno bolj s srcem približujemo Bogu? Po tem, da se vedno bolj zavedamo svoje grešnosti in za svoje gorje navajamo manj opravičil. Pred Bogom bomo iskreni takrat, ko se bomo nehali izgovarjati na druge ter za vse slabo obtoževati dogodke in svet. Takrat ko za svoja slaba dejanja ne bomo iskali slabih izgovorov in opravičil, bomo pred Bogom res iskreni. Odkrili bomo, da se Bog ne more upreti našemu klicu. Lažje se bomo odpovedali domišljanju, kaj vse je Bog dolžan storiti za nas. Tako se bomo znebili tudi vseh neskončnih pričakovanj in zahtev, ki jih v svojem srcu gojimo do drugih. Vse te umišljene zahteve ovirajo in zavirajo rast naših odnosov z bližnjimi. Prosimo Gospoda, da bi se znali iskreno obrniti k njemu v svojih potrebah in da bi mu popolnoma zaupali.