Pustite oboje skupaj rasti do žetve

   Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

   In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

   Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Mt 13,24-43

VZOR NAM JE SVETA MAGDALENA

    Te dni praznujemo god naše župnijske zavetnice sv. Magdalene. To je velika žena, ki je doživela veliko slabega, saj je pred srečanjem z Jezusom bila javna grešnica, torej na dnu. Srečanje z Jezusom je obrnilo njeno življenje na glavo, kajti spoznala je resnično ljubezen, ki odpušča, za katero ni nič pretežko, nič nemogoče. S solzami kesanja, s katerimi je umivala Jezusu noge, je umila tudi svojo dušo. Njena ljubezen je samo še rastla, dokler se ni uresničila v Bogu. Jezusu je sledila povsod, tudi pod križ, kjer je bila do zadnjega zdihljaja zemeljskega življenja svojega odrešenika. Tisti prvi dan v tednu je hitela h grobu, da še poslednjič vidi njegov obraz, toda zgodi se največji čudež, sreča ga živega. Njena žalost se spremeni v neizmerno veselje, čeprav še ne razume tega, kar se je zgodilo. Neomajna vera in brezpogojna ljubezen sta jo pripeljali do tega veličastnega dogodka, ko postane priča vstajenja in hkrati priča našega odrešenja. Tako postane naša vodnica v Božje kraljestvo, ki nam je pripravljeno od začetka sveta. Seme, ki ga je Gospod posejal v njeno srce, je obrodilo neverjeten stoteren sad. Danes pa nam Božja beseda postavlja v ospredje podobo nebeškega kraljestva, ko Jezus razlaga učencem, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Smo, dobro seme ali ljuljka? Ali smo gorčično zrno, ki iz komaj vidnega semena zraste v mogočno drevo? Ali pa smo kvas, ki prekvasi vse testo?

    Odlomek iz knjige Modrosti (12,13.16-19) nam predstavi Boga kot tistega, ki ljubi življenje in je usmiljen do vsakega človeka, vsakomur prizanaša. Bog namreč ne želi, da bi se svet pogubil, zato daje vsakemu človeku novo priložnost. Noben greh ni tako velik, da ga Bog ne bi mogel odpustiti. To jasno vidimo v zgledu sv. Magdalene in mnogih drugih svetnikov, ki so se spreobrnili ter z ljubeznijo in zaupanjem šli za Jezusom. Zato imamo tudi mi vedno nove priložnosti, da spoznamo svoje napačno ravnanje in napačne življenjske umeritve ter spremenimo svoje življenje. V našem življenju mora prevladovati nesebična ljubezen, vse ostalo ni pomembno, kajti Bog išče le ljubezen in nam naroča, da se ljubimo med seboj in posledično tudi njega, ki je Ljubezen sama. Kljub padcem vedno znova vstanimo in se zatecimo k Bogu, pri katerem je odpuščanje.

    Apostol Pavel je v pismu Rimljanom (8,26-27) zapisal: »Duh prihaja na pomoč naši slabosti!« S tem stavkom nas opogumlja, naj ne obupujemo, ampak vztrajamo v nauku, kljub različnim slabostim. Bog nas ima tako rad, da si želi, da bi se vsakdo izmed nas zveličal in dosegel njegovo kraljestvo. Pripravljen je odpuščati vedno in ob vsaki priložnosti, saj je sam rekel, da odrešenika ne potrebujejo pravični, ampak grešniki.

    V evangeliju po Mateju (13,24-43) nam Jezus spregovori o nebeškem kraljestvu. Primerja ga z dobrim in slabim semenom. On seje na njivo sveta dobro seme, ki so tisti, ki izpolnjujejo Božjo voljo. Toda sovražnik mu hoče škoditi, zato poseje med pšenico ljuljko, da bi zadušila dobro v svetu. Satan se neprestano trudi, da bi uničil dobro v svetu, da bi moril in preganjal tiste, ki ljubijo Boga. Seveda Bog bdi nad nami in ne dopusti, da bi slabo premagalo dobro. Čeprav se pogosto zdi, da zlo premaguje dobroto, a če se bomo dovolj dobro naslonili na Boga, bomo zmagali, če ne prej, ko bo prišel čas žetve in bo uničil sinove zla z vsem zlom, ki so ga počenjali. Fjodor Dostojevski je zapisal: »Tedaj v svojem velikem gorju bomo znova vstali v radost, brez katere človek ne more živeti, brez katere ne more biti Boga, zakaj Bog daje radost, to je njegova velika pravica. Ako preženejo Boga z zemlje, ga bomo mi srečali pod zemljo. In tedaj bomo mi, podzemski ljudje, iz neder zemlje zapeli tragično himno Bogu, pri katerem je radost.« Ena izmed prilik pravi, da je nebeško kraljestvo podobno kvasu, ki ga žena umesi v moko, dokler se vse ne prekvasi. Kaj to pomeni? Kvasu ni potrebno veliko, da testo shaja in ima kruh pravi okus. Podobno je s tistimi, ki vzamejo evangelij za svoje vodilo in ga skušajo vsak dan uresničiti. Že nekaj zglednih, pokončnih ljudi lahko za seboj potegne mnoge, ki jim sledijo. Zato se ne ozirajmo na tiste, ki so se odločili, da bodo samo moka, ampak bodimo kvas, ki je sposoben prekvasiti družbo z jasnimi moralnimi načeli in zglednim življenjem. Kristjanom tretjega tisočletja bi Jezus rekel: »Ne boj se mala čreda!« Kakor za dobro testo ni potrebno veliko kvasu, tako lahko tudi le nekaj posameznikov da družbi pravo smer in močan duhovni naboj. Ne ustrašimo se biti bele vrane, ker črnih vran, ki se ne potrudijo, da bi bile enkratne, je že preveč. Bodimo kvas, kot je to bila sv. Magdalena in po njenem vzoru naravnajmo svojo pot h Gospodu, ki je milostljiv in želi, da se poboljšamo. Zaupajmo v njegovo milost in priprošnjo sv. Magdalene.