Sejalec je šel sejat

   Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

   »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«

Mt 13,1-9.18-23

POSTANIMO RODOVITNA ZEMLJA

    Bog nam to nedeljo spregovori ob pomenu svoje besede in našem odnosu do nje. Bog nam neprestano govori, vprašanje je le, če smo mi pripravljeni slišati njegovo besedo in jo v svojem življenju uresničevati. Neprestano nas izziva, pa ne le nas, ampak vse človeštvo. Na razpolago ima le ljudi, ki živijo danes in samo z njimi lahko odrešuje ta svet. Od nas je odvisno, kakšna zemlja smo in kakšne sadove bo obrodilo Božje seme v našem življenju. Kmet dobro ve, kakšno seme lahko poseje na bolj pusta tla, kaj potrebuje bolj vlažno prst in kaj bolj raste v rahlem humusu. Tudi Bog dobro ve, kakšna tla predstavlja posameznik, zato temu primerni deli semena. Od nas je odvisno, kako semena sprejmemo in kako sodelujemo z Božjo milostjo. Tako je današnja Božja beseda za nas še poseben izziv, saj nagovarja globina našega srca in nam izpraša vest, kako je z našim odnosom do Božje besede, ki nam jo Bog tako radodarno daje. Hkrati pa se lahko vprašamo, ali v tem hrupnem in materialistično usmerjenem svetu sploh slišimo Božji šepet naši duši. Pogosto nas veliko bolj zanimajo stvari tega sveta, s katerimi nas bombardirajo sodobni mediji. Le-ti se zelo trudijo odvrniti našo pozornost od bistvenih stvari in nam ponujajo v zameno užitke tega sveta, ki dušijo seme Božje besede v nas.

    Prerok Izaija (55,10-11) prenese sporočilo Boga ljudem vseh časov: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, … takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust.« Bog ne skopari s svojimi darovi in velikodušno deli svojo milost pravičnim in krivičnim. Njegova beseda je kot dež, ki zemljo napoji, da lahko seme raste. Samo tisti, ki bere Sveto pismo in razmišlja o Božji besedi, prepozna Božje darove, jih sprejme in z Bogom soustvarja ter pusti svoj pečat v tem svetu. Božja beseda je vedno učinkovita, če smo pripravljeni sodelovati z Božjo milostjo, ki je kot dež, ki nežno zaliva seme, ki ga je Bog posejal v našo dušo.

   Vsi se zavedamo, da je življenje na našem zelenem planetu nepopolno in zato hrepenimo po družbi, ki bo idealna, kjer bodo uresničena vsa naša hrepenenja. To upanje je sicer dobro, a treba je biti realist. Zato nam apostol Pavel v pismu Rimljanom (8, 18-23) polaga na srce: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« Mi, ki živimo tu na zemlji, moramo pogosto skozi težave, ki se nam pojavljajo na poti in povzročajo bolečino. Vendar je to tudi priložnost, da sedaj po svojih zmožnostih naredimo kaj za boljši jutri in predvsem za večno življenje, ki nas čaka. Nebesa si je mogoče zagotoviti sedaj, kajti po zemeljski smrti je vse prepozno.

    V današnjem precej dolgem evangeliju po Mateju (13,1-23) nam Jezus spregovori o tem, kako v naše duše seje seme svoje besede, kaj se s to besedo dogaja in o našem odnosu do te Božje besede. Zato bi se morali vprašati, kakšna zemlja smo? Smo morda trda pot ali kamnita tla, trnje ali pa dobra zemlja? Na ta vprašanja moramo vsak pri sebi najti odgovor. Od nas je odvisno, kako smo pripravljeni na Božje posege, kako sprejmemo Božjo voljo in kako se potrudimo, da bi bili rodovitni predvsem na duhovnem področju. Najprej pa moramo biti zmožni slišati in videti, kajti marsikdo gleda, pa ne vidi, posluša, a gre beseda mimo ušes in srca. Kako bo takšno srce vendarle rodovitna zemlja? Samo en pogoj je, da se spreobrnemo iz otopelosti svojega srca, da znova prisluhnemo šepetu Boga v našem srcu. Gospod more očistiti naše srce trnja in tudi kamenje spremeniti v rodovitno zemljo. Toda najprej moramo nekaj narediti mi. Treba je zavihati rokave, narediti vse, kar je v naši moči, in potem pustiti, da Bog zapolni tisto, kar sami ne zmoremo. Sodelovati moramo z Božjo milostjo, ki preobrazi naše srce. Brez našega sodelovanja sadov ne bo. Toda naš cilj je obroditi stoteren sad. Da bomo to dosegli nas čaka še veliko dela in druženja z Gospodom, ki nas spremlja vedno, vsak trenutek, a mi ga morda niti ne vidimo niti ne slišimo. Gospod nam obljublja, da bo ozdravil naše otopelo srce, če bomo mi imeli voljo in željo po druženju z Jezusom in pripravljenost, da si očistimo oči in ušesa našega srca, da bo vanj mogla pritekati njegova milost, ki spreminja, ki vse dela novo. Sedaj je čas, da začnemo delo na sebi. Blaise Pascal je zapisal: »Milost je vedno v svetu – kakor tudi narava; tako, da je v nekem smislu naravna.« Gospod, pomagaj nam, da bomo sposobni ločiti med dobrim in zlim ter sodelovati s tvojo odrešujočo milostjo, ki bo naredila naše srce rodovitno in pripravljeno za dobra dela.