Kdor ne sprejme svojega križa, ni vreden Kristusa

    Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.«

Mt 10,37-42

BODIMO ODPRTI LJUDJE

    Gostoljubnost ni samo splošna vrednota, ampak je v prvi vrsti odlika kristjana, ki je odprt za vsakega človeka, brez nekih predsodkov. Evangelij je napisan za vse ljudi, zato ga moramo tako tudi živeti. Še več, evangeljska resnica je razpršena tudi v drugih religijah, zato jo je treba odkrivati in prejemati ljudi druge vere kot brate in sestre, saj imamo v nebesih istega Očeta. Je pa Jezusova beseda v današnjem evangeliju precej trda, saj pravi, da ni njega vreden tisti, ki postavlja na prvo mesto kaj drugega, pa naj bo to mati, sin ali hči. Njega ni vreden tudi tisti, ki ni pripravljen sprejeti svojega križa, ki ni pripravljen za Jezusa kaj potrpeti ali celo trpeti. Kakor koli že, Kristusa moramo postaviti na prvo mesto in bo naše življenje teklo v skladu z Božjo voljo. Pomembno je, da vidimo Kristusa v svojih bratih in sestrah, posebej še tistih, ki trpijo krivice, zapostavljanje, v bolnih, nemočnih, ljudeh z roba družbe. Njim moramo dati svojo ljubezen, jim nameniti pozornost in jim pomagati. To je pot Kristusovega učenca, za katero si moramo prizadevati. Zato moramo pogosto zapostaviti svoj »ego« in iskati priložnosti za velikodušnost do tistih, ki nam ne morejo povrniti.

    Druga knjiga kraljev (4,8-11.14-16) nam prikaže zgodbo o premožni ženi, ki ni imela otrok, a je gojila gostoljubnost. Elizeja je gostoljubnost te žene, ki mu je pripravila obed, zelo prevzela, zato ji je hotel njeno dobroto na nek način povrniti. Ker je bila brez otrok, je prosil Boga, naj ji uresniči globoko skrito željo. Vsaka dobrota je pri Bogu zapisana z zlatimi črkami, zato se ne bojmo, da bi nam naša darežljivost prinesla pomanjkanje. Ravno nasprotno, čim več bomo dajali, toliko več bomo prejemali.

    Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (6,3-4.8-11) pove, da smo s krstom umrli za greh in vstali s Kristusom. Krst namreč pomeni smrt vsega starega in novo rojstvo. S krstom smo zato postali nova stvar, Božji izvoljenci, otroci, ki jih ima nebeški Oče neskončno rad. Škoda, da se mnogi tega ne zavedajo in zapravijo krstno milost. Ni namreč večjega veselja, kot je dejstvo, da te ima Bog rad in te sprejema takšnega, kot si.

    V današnjem evangeliju Jezus spet svari svoje učence, preden jih pošlje oznanjat. Najprej nam je napovedal preganjanje, zdaj pa nas povabi, naj se ne prepustimo strahu. Jezus jasno pokaže, da glavna vrednota in merilo, po katerem lahko oblikujemo in živimo svojo človeškost, ni več narava, npr. družinske vezi in navezanosti. Ko nam pravi, da tisti, ki bolj ljubi očeta in mater kakor njega, ni njega vreden, nam hoče reči, da kdor jemlje za merilo svoje človeškosti zgolj naravo, v resnici onemogoča in zavira uresničitev svoje človeške poklicanosti. S tem samega sebe in druge prikrajša za Božjo razsežnost, ki je temelj naše človeškosti. Ukrade ji bistveni vzor in vrednoto, ki je Jezus sam. Enak pomen imajo besede: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Če hočemo imeti življenje zgolj znotraj meja preproste materialne narave, v resnici zadušimo svoje najgloblje človeško hrepenenje. Onemogočimo si, da bi dosegli, kar kot ljudje v resnici nosimo v sebi. Božje razodetje nam odkrije korenine naše človeškosti. To dokazuje izkušnja svetnikov, ki jih je razodetje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu tako zaznamovalo, da sta v njihovi človeškosti na vse druge ljudi izžarevala božja ljubezen in spoštovanje. Če se postavimo pred Jezusa in mu zaupamo, naravne lastnosti ne morejo več biti merilo in oporna točka za to, kako živimo kot ljudje. Nič več ni pomembno, ali smo bogati ali revni, lepi ali grdi, zdravi ali bolni, pomembni ali zaničevani, prijatelji ali sovražniki, beli ali črni, verni ali neverni. Tisto, kar je res pomembno, je, da se Jezus poenači z nami. »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Bistveno je, da smo mi v njem Božja last in Božji sinovi ali hčere. V tem je vrednost naše človeške narave. Če se nam Bog podari, to ni le za nas, ampak tudi za to, da bi po nas vsi drugi prepoznali Božjo dobroto ter bi ta zasijala v srcih vseh in nad vsem svetom. Najvišja vrednota je, da je Oče navzoč v vsakem človeku. Mi ga poznamo zaradi Jezusa Kristusa, ki to resnico pokaže vsem, ki mu zaupajo. Tako pa postanemo odgovorni, da tudi po nas ta resnica zažari v svetu. Jezus govori nam, ko pravi, kdor sprejme enega človeka zato, ker je Božji sin, bo prejel isto nagrado kakor Božji Sin. Živel bo sijaj sožitja z Bogom, v miru z vsemi. Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci, je rekel Jezus. Tisti, ki iščejo mir z vsemi in ki so za njegovo dosego pripravljeni izgubiti svoje življenje ter ne zahtevajo posebnih pravic zase, so v resnici srečali svojega Gospoda. Okusili so dar njegovega miru, ki jim ga je dal: miru, ki je prenovil korenine naše človeškosti; miru, ki je globoko zaupanje Bogu Očetu. Vsaka poteza v tej smeri, pa čeprav je samo kozarec vode, je pospeševanje prihoda Božje ljubezni. Z vsako najmanjšo kretnjo se lahko odpiramo in živimo iz svoje v globinah prenovljene človeškosti.