Jezus vabi Petra k sebi

    Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil? « In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«

Mt 14,22-33

OPRIMO SE NA JEZUSA

    Velikokrat se nam zgodi, da je naš pogled zatemnjen in ne vidimo prihodnosti pred seboj. Podobni smo apostolu Petru, ki se je pogumno stopil v vodo, da bi čim prej prišel do Jezusa, a ga je močan veter oviral, da se je začel potapljati. Zato je zavpil: »Gospod, reši me!« Tudi za nas je Petrova odločitev dobrodošla. Ko zmedeni tavamo v temi, ko ne vemo, kam nas vodi pot, ko so se nam podrli vsi ideali, tedaj je treba iskati rešitev pri njem, ki je naš odrešenik. Toda kje? Ta namig nad ponuja prerok Elija. Gospoda ni bilo v viharju, ni ga bilo v potresu, ni ga bilo niti v ognju. Za vsem tem je pršel glas rahlega šepeta in Gospod je bil v njem. Samo v tišini moremo slišati Božji šepet, ko izključimo zunanje glasove in umirimo svoje misli, šele takrat moremo slišati Božji glas. Prizadevajmo si, da ga zaznamo, mu prisluhnemo in odgovorimo nanj. On nas čaka, kot je čakal učence na morju. Premagajmo strah in pogumno stopimo po poti za njim. Če nas bo strah ne bomo uspeli, reši nas edino zaupanje v Božjo moč in pomoč.

    Vsakdo bi hotel videti Božji obraz in verovati. Vendar je naša podoba o Bogu dostikrat zgrešena: iščemo zunanjo veličino, Bog pa je blizu človeku v drobnih, neznatnih rečeh, ki ne zbujajo pozornosti. Prva knjiga kraljev (19,11-13) sporoča, da Boga ne najdemo v manifestacijah moči, ampak v miru in notranji zbranosti. In ko je prišel Gospod v lahnem vetriču, si je Elija s plaščem zagrnil obraz, pa ne zato, da ne bi videl Boga, ampak, ker se je bal smrti. Boga ne moreš videti, če ne umreš.

    Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (9,1–5) razodene še drugačen strah. Takole pravi: »Želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu!« Povzroča mu silno žalost, neprekinjeno bolečino v srcu. Skrbi ga možnost pogubljenja sonarodnjakov – Judov. Pavel je zaskrbljen zanje z vsem bitjem. Zato izreče strašne besede, ki pa hočejo biti besede neizmerne ljubezni. Bil bi pripravljen sam biti pogubljen, če bi s tem omogočil zveličanje Judom. Tudi naš narod je pogostokrat brez kompasa, vendar ne obupujmo: treba je moliti in trpeti za narod, da se nas bo Bog usmilil in nam pokazal rešitev.

    V evangeliju po Mateju (14,22–33) se vsi apostoli prestrašijo, ko zagledajo sredi jezera Jezusa, ki hodi po vodi. Ko se na zemlji pojavi dogodek, ki presega zemeljske zakonitosti in vnaša nadnaravno v naravno, nastopi strah pred nadnaravnim. Vendar Bog na ta človekov strah redno reagira z opogumljanjem: »Ne bojte se!« Poslušati te Božje besede pomeni popolno zaupati v Boga. Zaupaj Mu tudi takrat, ko ne čutiš trdnih tal pod nogami, tako kot otrok v materinem naročju. Občutje njenega naročja mu daje popolno gotovost, da je na varnem. Za vero odraslega ta podoba pomeni odpovedati se zanašanju nase in se celostno zanašati na Boga. Učenci ne spoznajo Jezusa, kajti mislijo, da je prikazen, ki hodi po vodi. Ko se Jezus da spoznati, se pomirijo in Peter na Jezusovo povabilo steče proti njemu. Dokler gleda Jezusa in zaupa, more hoditi po vodi, saj zaupa vanj. Ko ga popade strah, se začne potapljati, zato prosi Jezusa, da ga reši. Ko podamo Jezusu roko in ko se prepustimo njemu, zmoremo vse, ko pa se nas polasti strah, pomeni, da nimamo več kontakta z Jezusom in ne vidimo več cilja in začnemo se pogrezati v temo. Na poti nas marsikaj zmede in odtavamo v napačno smer, vendar se moramo ustaviti, razmisliti in znova preveriti smer ter se ponovno povezati z Jezusom, ki nas usmerja v resnično življenje in srečo. V teh počitniških dneh, ki nam dajejo veliko možnosti za umiritev, se osredotočimo na Boga, ki nas čaka, da ga mu zaupamo in se predamo v njegove roke. Naj nas ne bo strah Boga, ker nas ljubi in nam želi dobro. Bodimo odprti zanj, da bo mogla milost, ki jo v obilju deli slehernemu človeku, prodreti v naše srce in obroditi dober sad. »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!« pravi Jezus. Ni razloga, da mu ne bi verjeli. Ko nam je najhuje, nas čaka, da razblini temo, ki nas je zagrnila. Samo reči moramo s Petrom: »Gospod, reši me!«