»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.«  Lk 6,27-28

   Spodbuja k ljubezni, dobroti in odpuščanju, tudi do tistih, ki nam delajo krivico. To je eden najmočnejših krščanskih pozivov k nesebični ljubezni in preseganju sovraštva. To je klic k ljubezni, ki presega človeško logiko. Naravno je ljubiti tiste, ki nas ljubijo, in dobro ravnati s tistimi, ki so prijazni do nas. A Kristus nas vabi k nečemu večjemu – k ljubezni, ki presega zamere, sovraštvo in krivico. Ljubezen do sovražnikov ni čustvo, ampak odločitev. Pomeni, da ne vračamo slabega s slabim, ampak iščemo dobro tudi tam, kjer ga je težko videti. To ne pomeni, da odobravamo krivico, ampak da se nanjo odzivamo s Kristusovim srcem – z molitvijo, blagoslovom in dobroto.

   Tudi danes čutimo, da ni težko ljubiti nekoga, ki ljubezen vrača. Kako se počuti nekdo, ki je zapuščen, zavržen, preganjan, tujec? Kako se počutijo starši otroka, ki beži od doma, ne sprejema ljubezni oziroma sovraži svoje starše? Mnogi so obupani. Jezus nam ne ponuja kakšne druge rešitve kot samo ljubezen, ki ne ugasne kljub zavrnitvam, odklonom in nerazumevanju. Ko ljubimo sovražnike in tiste, ki so nas prizadeli, jim dajemo priložnost za spreobrnjenje, hkrati pa sami rastemo v Božji milosti. Naj nas ta beseda danes spodbuja, da presežemo zamere in iščemo pot miru, odpuščanja in ljubezni.

                                                                                              J.Č.

   Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!«  Lk 5,4-6.8

   Simon Peter in njegovi tovariši so bili izkušeni ribiči, ki so vedeli, kdaj in kje loviti ribe. Kljub temu so vso noč zaman poskušali in ostali praznih rok. Ko jim Jezus naroči, naj ponovno vržejo mreže, je Simon skeptičen – vendar uboga. To je ključen trenutek: kljub svojim dvomom zaupa Jezusovi besedi. Ta prizor nas spodbuja, da v življenju zaupamo tudi takrat, ko se zdi, da je vse zaman. Čudež obilnega ulova rib ni le prikaz Jezusove božanske moči, temveč tudi znamenje, da Bog deluje v naših vsakdanjih okoliščinah. Čudež se ne zgodi v templju ali na svetem kraju, temveč pri vsakdanjem delu ribičev. To pomeni, da nas Bog nagovarja prav tam, kjer smo, in da so naši poklici lahko prostor srečanja z Njim.
   Ko Simon Peter vidi čudež, pade Jezusu k nogam in prizna svojo grešnost. Jezusovo dejanje mu razodene lastno majhnost in potrebo po Božjem usmiljenju. To je reakcija človeka, ki se znajde pred Božjo svetostjo – občutek nevrednosti, toda hkrati tudi sprejetosti. Ta odlomek nas vabi k zaupanju v Božjo besedo, kljub našim dvomom in človeškim omejitvam. Pokaže nam, da Bog deluje tam, kjer ga morda ne pričakujemo, in da nas kliče k večjemu poslanstvu. Ključno pa je, da smo mu pripravljeni prisluhniti in ga sprejeti v svoje življenje – tako kot Simon Peter, ki je iz preprostega ribiča postal apostol.

                                                                         J.Č.

   Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.    Jer 17,7-8

   Prerok Jeremija nam želi povedati, da se ne smemo opirati na človeka, bitje iz mesa, ampak edino na Boga, ki je večen. Sam je bil neštetokrat nerazumljen in preganjan, zato je vedel, da je zaupanje v človeka pogosto zlorabljeno. Nikoli ne vemo, kaj se skriva v človeku, zato moramo biti zelo previdni. Kdor pa zaupa v Boga, je lahko trdno prepričan, da ga Bog ne bo razočaral. V življenju se pogosto soočamo z negotovostjo, strahovi in preizkušnjami, a Bog nas vabi, da se opremo nanj. Tak človek ni odvisen od okoliščin, temveč od Božje zvestobe. Tako kot drevo, zasajeno ob vodi, ki kljub suši ostaja zeleno, tudi tisti, ki se zanaša na Boga, ne bo omahnil v težkih časih. Ko zaupamo Bogu, prejemamo notranji mir, moč in blagoslov, ki presegajo naše človeške sposobnosti. Naj bo ta misel spodbuda, da vsak dan znova izročimo svoje skrbi in načrte v Gospodove roke ter z zaupanjem stopamo po poti, ki jo je pripravil za nas.

   V evangeliju Jezus blagruje tiste, ki so revni, ubogi in v raznih stiskah: »Blagor vam ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo!« Vabi nas k drugačnemu pogledu na življenje. V svetu, kjer je bogastvo pogosto merilo uspeha, nas Jezus spominja, da je pravo bogastvo v Božjem kraljestvu. Biti "ubog" ne pomeni le materialne revščine, ampak predvsem ponižnost srca – zavest, da smo popolnoma odvisni od Boga. Tisti, ki se ne zanašajo na lastno moč, ampak svoje življenje izročajo Gospodu, so deležni njegove bližine in blagoslova. Božje kraljestvo ni nekaj oddaljenega, temveč že tukaj in zdaj za vse, ki hodijo v veri, ljubezni in zaupanju. Jezus nas vabi, da ne iščemo sreče v minljivih stvareh, ampak v njem, ki je vir pravega življenja.

                                                                                                                                                       J.Č.

   Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« 

Lk 2,33-35

   Ta svetopisemski odlomek razkriva globoko skrivnost Kristusovega poslanstva in Marijine poti vere. Simeonove besede nakazujejo, da Jezus ne bo le prinašal tolažbe in odrešenja, temveč bo tudi preizkušnja za mnoge. Njegova navzočnost bo razkrivala resnične namene src – nekateri ga bodo sprejeli, drugi zavrnili.

   Mariji je napovedana bolečina, ki bo dosegla vrhunec pod križem, ko bo kot mati trpela z Jezusom. Toda prav ta bolečina bo del božjega načrta odrešenja. Meč, ki bo presunil njeno dušo, simbolizira globoko povezanost z Jezusovim trpljenjem, a hkrati tudi njeno vlogo v zgodbi odrešenja.

   To sporočilo nas spodbuja k premisleku: kakšen je naš odgovor glede Jezusa? Ali ga sprejmemo kot tistega, ki prinaša resnico in življenje, ali se mu upiramo? Jezus nas vedno vabi k notranji preobrazbi, k padcu starega in vstajenju novega človeka v nas. Njegova navzočnost v našem življenju razodeva naše najgloblje misli in usmerja našo pot k resnični veri in odrešenju. Marija nam s svojo zvestobo in zaupanjem kaže pot – tudi v bolečini, tudi v preizkušnjah – saj je končno upanje vedno v Božji ljubezni in odrešenju.

                                                                                     J.Č.