Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. 

Lk 2,9-11

   Evangelij nam pove, da so bili pastirji prestrašeni. To ni nepomembna podrobnost. Pastirji niso bili pripravljeni na svetlobo, na Božjo bližino, na poseg v njihovo noč. Bili so sredi dela, sredi rutine, morda utrujeni, morda navajeni, da jih nihče ne opazi. In prav tja stopi angel. Ne v tempelj, ne v palačo, ampak na polje, med navadne ljudi. Božja slava jih obsije in njihov prvi odziv je strah. Tako pogosto je tudi pri nas. Ko se dotaknemo nečesa svetega, ko se odpre vprašanje smisla, ko nas doseže resnica o nas samih, se ustrašimo. Ker svetloba razkriva. Ker nas presega. Ker nas vabi iz varne teme, kjer imamo stvari vsaj približno pod nadzorom.

   Angel pa ne začne z zahtevo, ampak z besedami: Ne bojte se. To je prva božična beseda. Bog ve, da nas je strah. In prav zato pride. Ne, da bi nas osramotil ali prestrašil, ampak da bi nam dal pogum. Oznanjeno je veliko veselje, in to veselje ni omejeno. Ni samo za pobožne, uspešne ali močne. Je za vse ljudstvo. Odrešenik se rodi kot nezasluženi dar, ne kot nagrada. Rodi se v Davidovem mestu, v skromnosti, v ranljivosti otroka. Pride tako, da ga lahko spregledamo. Božič nas vabi, da tudi mi dovolimo Bogu stopiti v naše srce. Tja, kjer smo takšni, kot smo. S strahovi, vprašanji, utrujenostjo. In da verjamemo, da se tudi v našem življenju lahko rodi nekaj novega. Mir. Upanje. Veselje, ki ne mine.  (jč)