In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Jn 1,14

   Ta misel nas ustavi pri skrivnosti, ki je hkrati zelo velika in zelo blizu. Beseda, ki je bila od začetka, ni ostala oddaljena. Postala je meso. Vstopila je v naš vsakdan, v krhkost, utrujenost, veselje in bolečino človeškega življenja. Bog ni govoril le od daleč. Govoril je z obrazom, z rokami, z življenjem. Ko evangelij pravi, da se je naselila med nami, pove nekaj zelo konkretnega. Ne le da je prišla na obisk, ampak je ostala. Delila je naš prostor, naš čas, naše zgodbe. In v tem navadnem bivanju smo lahko videli njeno veličastvo. Ne bleščeče moči, ampak veličastvo ljubezni, ki se daruje, in resnice, ki osvobaja. To veličastvo prihaja od Očeta, a se kaže v Sinu, ki je blizu. Poln milosti, ker nas sprejema takšne, kot smo. Poln resnice, ker nas vabi, da rastemo in se spreminjamo. V tej Besedi, ki je postala meso, se Bog razkrije kot nekdo, ki želi biti z nami. In prav v tem je njegova največja slava. Človeštvo mora pripeljati do vrhunca, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.

   »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« (Ef 1,5) To je veselo sporočilo božičnih praznikov. Biti Božji otrok ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar, najlepša stvar, ki smo jo prejeli, ko se je Jezus ponižal in postal človek. Prišel je živet k nam, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Sam je večkrat rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno!« Samega sebe je dal za zgled, da bi se tudi mi ljubili med seboj in Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli, delili z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali.  (jč)