Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«
Lk 2,33-35
Ta svetopisemski odlomek razkriva globoko skrivnost Kristusovega poslanstva in Marijine poti vere. Simeonove besede nakazujejo, da Jezus ne bo le prinašal tolažbe in odrešenja, temveč bo tudi preizkušnja za mnoge. Njegova navzočnost bo razkrivala resnične namene src – nekateri ga bodo sprejeli, drugi zavrnili.
Mariji je napovedana bolečina, ki bo dosegla vrhunec pod križem, ko bo kot mati trpela z Jezusom. Toda prav ta bolečina bo del božjega načrta odrešenja. Meč, ki bo presunil njeno dušo, simbolizira globoko povezanost z Jezusovim trpljenjem, a hkrati tudi njeno vlogo v zgodbi odrešenja.
To sporočilo nas spodbuja k premisleku: kakšen je naš odgovor glede Jezusa? Ali ga sprejmemo kot tistega, ki prinaša resnico in življenje, ali se mu upiramo? Jezus nas vedno vabi k notranji preobrazbi, k padcu starega in vstajenju novega človeka v nas. Njegova navzočnost v našem življenju razodeva naše najgloblje misli in usmerja našo pot k resnični veri in odrešenju. Marija nam s svojo zvestobo in zaupanjem kaže pot – tudi v bolečini, tudi v preizkušnjah – saj je končno upanje vedno v Božji ljubezni in odrešenju.
J.Č.
Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Lk 4, 15-19
Gre za globoko povabilo k razmisleku o naši poklicanosti in poslanstvu. Ta odlomek nas spominja, da Bog vsakogar od nas kliče in opremlja za posebno nalogo. Maziljenje z Svetim Duhom, ki smo ga prejeli pri krstu, nam daje moč in pogum, da postanemo glasniki Božje ljubezni, predvsem do tistih, ki so v največji stiski – ubogih, zapuščenih, žalostnih ali ranjenih.
Blagovest pomeni veselo novico. Ta novica je, da Bog vidi naše trpljenje, nas ljubi in nas kliče k obnovi. Kadar sprejmemo Njegovega Duha, postajamo orodje Njegovega delovanja. Vsak izmed nas je povabljen, da v svojem življenju prinaša luč – bodisi z majhnimi dejanji ljubezni bodisi z besedami, ki opogumljajo. Pomembno je, da se zavedamo, da nismo sami v tem poslanstvu. Sveti Duh je vedno z nami – vodi nas, nam daje moč in navdih, da premagamo ovire. Mazijeni smo zato, da bi v svojem življenju postajali priče Božjega kraljestva in prinašali upanje tja, kjer vladata obup in tema. Naj nas ta misel spodbuja k razmisleku: Kje danes lahko prinesem "blagovest ubogim"? Komu lahko služim z ljubeznijo in sočutjem, kot me je poklical Bog?
J.Č
Janez pa je vsem odgovóril: "Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem." Lk 3,16
Janez Krstnik je napovedal Jezusov prihod. Janezov krst je bil oblivanje z vodo in zunanje znamenje, da kandidat želi spremeniti svoje življenje. Reka Jordan nima čudežne moči, da bi človeka notranje spremenila. To lahko naredi samo krst s Svetim Duhom, kajti samo Bog je sposoben narediti novega človeka. Mi smo prejeli krst v Svetem Duhu in smo postali novi ljudje. Tudi nad nami je nebeški Oče izrekel stavek, ki je sposoben narediti čudež: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, nad teboj imam veselje!«
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi v tem njem tudi rastel, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta: »Krst je zakrament vere« Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Noben človek ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog.
Jože Č.
Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Jn 2,3-5
Jezus in njegovi učenci so bili na svatbi v Kani Galilejski. Ker je zmanjkalo vina, njegova mati upa, da bo Jezus lahko kaj ukrenil, zato mu pove, da so ženin in starešine v neprijetnem položaju. Pravzaprav je Jezusov odgovor, da še njegova ura ni prišla, presenečenje. Mati je občutljiva na vsako stisko, Jezus pa ji je hotel povedati, da se vse mora zgoditi ob pravem času, ob najugodnejših razmerah, ko Bog opazi, da je v ozadju dovolj vere in zaupanja. Zato moramo biti zelo pozorni na način, kako molimo in prosimo Boga za pomoč.
Jezus torej na Marijino priprošnjo vstopa v naše vsakdanje življenje, v naše vsakdanje tegobe. In bolj ko se nam zdi stiska s pomanjkanjem vina v Kani banalna stvar, večjo vrednost dobiva Jezusovo zanimanje za stisko človeka. Ne izpusti nikogar, ne pušča na cedilu, iz sočutja do ljudi posega v dogajanje. Čudež v Kani nas torej ne spomni samo na to, da je Jezus zares Odrešenik in da verujemo vanj, ampak tudi na to, da če Jezusa postavimo v središče svojega življenja, nas bodo čudeži zagotovo spremljali.
Jože Č.
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Jn 1,1-5
Tako evangelist Janez na začetku evangelija predstavi Jezusov prihod na svet. Vsemogočni Bog, ki je vse ustvaril in vse vzdržuje, se je učlovečil in prišel med nas. Toda človeštvo je raje ostalo v temi, v svojem uničujočem početju in želji po užitkih in oblasti. Luč, ki je prišla na svet, ni bila zaželena, ker odkriva slaba dejanja človeka. Ali nismo tudi današnji ljudje raje v temi, da se ne bi razodela naša dela? V novo leto smo stopili z mnogimi lepimi željami. Ali se bodo uresničile je odvisno od naše povezanosti z Bogom. Iščimo nebeško kraljestvo in on nam bo pomagal. Če bomo iskali zgolj zemeljsko srečo, nas čaka klavrn konec, kajti vse zemeljsko je minljivo.
Zato iščimo modrost, ki prihaja od Boga. Vse bogastvo je nasproti njej prazen nič, nekoristno in nepomembno. Božja modrost ni neko znanje, ampak Božja prisotnost. Ob njej vse dobi svoj smisel in naše življenje je bolj smiselno. Naj nas v svetem letu, ki smo ga začeli vodi on, ki je Pot, Resnica in Življenje. Tako bomo gradili občestvo, katerega temelj je Kristus. On želi, da smo dobro orodje v Božjih rokah, saj preko nas lahko doseže vsakega človeka.
Jože Č.