Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Lk 5,4-6.8
Simon Peter in njegovi tovariši so bili izkušeni ribiči, ki so vedeli, kdaj in kje loviti ribe. Kljub temu so vso noč zaman poskušali in ostali praznih rok. Ko jim Jezus naroči, naj ponovno vržejo mreže, je Simon skeptičen – vendar uboga. To je ključen trenutek: kljub svojim dvomom zaupa Jezusovi besedi. Ta prizor nas spodbuja, da v življenju zaupamo tudi takrat, ko se zdi, da je vse zaman. Čudež obilnega ulova rib ni le prikaz Jezusove božanske moči, temveč tudi znamenje, da Bog deluje v naših vsakdanjih okoliščinah. Čudež se ne zgodi v templju ali na svetem kraju, temveč pri vsakdanjem delu ribičev. To pomeni, da nas Bog nagovarja prav tam, kjer smo, in da so naši poklici lahko prostor srečanja z Njim.
Ko Simon Peter vidi čudež, pade Jezusu k nogam in prizna svojo grešnost. Jezusovo dejanje mu razodene lastno majhnost in potrebo po Božjem usmiljenju. To je reakcija človeka, ki se znajde pred Božjo svetostjo – občutek nevrednosti, toda hkrati tudi sprejetosti. Ta odlomek nas vabi k zaupanju v Božjo besedo, kljub našim dvomom in človeškim omejitvam. Pokaže nam, da Bog deluje tam, kjer ga morda ne pričakujemo, in da nas kliče k večjemu poslanstvu. Ključno pa je, da smo mu pripravljeni prisluhniti in ga sprejeti v svoje življenje – tako kot Simon Peter, ki je iz preprostega ribiča postal apostol.
J.Č.
Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«
Lk 2,33-35
Ta svetopisemski odlomek razkriva globoko skrivnost Kristusovega poslanstva in Marijine poti vere. Simeonove besede nakazujejo, da Jezus ne bo le prinašal tolažbe in odrešenja, temveč bo tudi preizkušnja za mnoge. Njegova navzočnost bo razkrivala resnične namene src – nekateri ga bodo sprejeli, drugi zavrnili.
Mariji je napovedana bolečina, ki bo dosegla vrhunec pod križem, ko bo kot mati trpela z Jezusom. Toda prav ta bolečina bo del božjega načrta odrešenja. Meč, ki bo presunil njeno dušo, simbolizira globoko povezanost z Jezusovim trpljenjem, a hkrati tudi njeno vlogo v zgodbi odrešenja.
To sporočilo nas spodbuja k premisleku: kakšen je naš odgovor glede Jezusa? Ali ga sprejmemo kot tistega, ki prinaša resnico in življenje, ali se mu upiramo? Jezus nas vedno vabi k notranji preobrazbi, k padcu starega in vstajenju novega človeka v nas. Njegova navzočnost v našem življenju razodeva naše najgloblje misli in usmerja našo pot k resnični veri in odrešenju. Marija nam s svojo zvestobo in zaupanjem kaže pot – tudi v bolečini, tudi v preizkušnjah – saj je končno upanje vedno v Božji ljubezni in odrešenju.
J.Č.
Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Jn 2,3-5
Jezus in njegovi učenci so bili na svatbi v Kani Galilejski. Ker je zmanjkalo vina, njegova mati upa, da bo Jezus lahko kaj ukrenil, zato mu pove, da so ženin in starešine v neprijetnem položaju. Pravzaprav je Jezusov odgovor, da še njegova ura ni prišla, presenečenje. Mati je občutljiva na vsako stisko, Jezus pa ji je hotel povedati, da se vse mora zgoditi ob pravem času, ob najugodnejših razmerah, ko Bog opazi, da je v ozadju dovolj vere in zaupanja. Zato moramo biti zelo pozorni na način, kako molimo in prosimo Boga za pomoč.
Jezus torej na Marijino priprošnjo vstopa v naše vsakdanje življenje, v naše vsakdanje tegobe. In bolj ko se nam zdi stiska s pomanjkanjem vina v Kani banalna stvar, večjo vrednost dobiva Jezusovo zanimanje za stisko človeka. Ne izpusti nikogar, ne pušča na cedilu, iz sočutja do ljudi posega v dogajanje. Čudež v Kani nas torej ne spomni samo na to, da je Jezus zares Odrešenik in da verujemo vanj, ampak tudi na to, da če Jezusa postavimo v središče svojega življenja, nas bodo čudeži zagotovo spremljali.
Jože Č.
Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Lk 4, 15-19
Gre za globoko povabilo k razmisleku o naši poklicanosti in poslanstvu. Ta odlomek nas spominja, da Bog vsakogar od nas kliče in opremlja za posebno nalogo. Maziljenje z Svetim Duhom, ki smo ga prejeli pri krstu, nam daje moč in pogum, da postanemo glasniki Božje ljubezni, predvsem do tistih, ki so v največji stiski – ubogih, zapuščenih, žalostnih ali ranjenih.
Blagovest pomeni veselo novico. Ta novica je, da Bog vidi naše trpljenje, nas ljubi in nas kliče k obnovi. Kadar sprejmemo Njegovega Duha, postajamo orodje Njegovega delovanja. Vsak izmed nas je povabljen, da v svojem življenju prinaša luč – bodisi z majhnimi dejanji ljubezni bodisi z besedami, ki opogumljajo. Pomembno je, da se zavedamo, da nismo sami v tem poslanstvu. Sveti Duh je vedno z nami – vodi nas, nam daje moč in navdih, da premagamo ovire. Mazijeni smo zato, da bi v svojem življenju postajali priče Božjega kraljestva in prinašali upanje tja, kjer vladata obup in tema. Naj nas ta misel spodbuja k razmisleku: Kje danes lahko prinesem "blagovest ubogim"? Komu lahko služim z ljubeznijo in sočutjem, kot me je poklical Bog?
J.Č
Janez pa je vsem odgovóril: "Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem." Lk 3,16
Janez Krstnik je napovedal Jezusov prihod. Janezov krst je bil oblivanje z vodo in zunanje znamenje, da kandidat želi spremeniti svoje življenje. Reka Jordan nima čudežne moči, da bi človeka notranje spremenila. To lahko naredi samo krst s Svetim Duhom, kajti samo Bog je sposoben narediti novega človeka. Mi smo prejeli krst v Svetem Duhu in smo postali novi ljudje. Tudi nad nami je nebeški Oče izrekel stavek, ki je sposoben narediti čudež: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, nad teboj imam veselje!«
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi v tem njem tudi rastel, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta: »Krst je zakrament vere« Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Noben človek ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog.
Jože Č.