Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«

Mt 1,18-21

   V vsaki družini pride od časa do časa do večjih ali manjših konfliktov. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo, ko sta bila šele zaročena. Vendar je zaroka pomenila do neke mere že zakonsko zvezo, čeprav še nista živela v isti hiši. In Jožef naenkrat odkrije, da je Marija noseča. Ko je razmišljal, kaj naj naredi, ga je v spanju obiskal angel, ki ga je Bog poslal z jasnim naročilom: : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha!« Pred Jožefom je bilo novo odkritje, povezano z veliko skrivnostjo, da se z Marijo dogaja nekaj posebnega, kar je skregano s človeško logiko. Vsak človek je nezaslužen Božji dar, neraziskana skrivnost in zato nas lahko Božji poseg preseneti ravno takrat, ko smo mislili, da je naš življenjski načrt dokončno postavljen.

   Jožef se sooča z notranjim bojem. Kot pravičen mož ne želi Marije osramotiti, hkrati pa ne razume, kar se dogaja. Njegov strah ni le strah pred neznanim, temveč tudi pred odgovornostjo, ki jo prinaša Božji načrt. Besede angela »ne boj se« so zato ključne – Bog ne zanika težavnosti položaja, ampak Jožefa vabi k zaupanju. V tem odlomku vidimo, da vera ni odsotnost dvoma, temveč odločitev sredi dvoma. Jožef ne dobi vseh odgovorov, dobi pa zagotovilo, da Bog deluje tudi tam, kjer človek ne razume. Sprejeti Marijo pomeni sprejeti skrivnost, tveganje in pot, ki je ne bo mogoče razložiti drugim. Jožefova veličina je v njegovi poslušnosti. Ne govori, ne ugovarja, ne išče dokazov. Preprosto stori, kar mu je naročeno. S tem postane varuh Marije in Jezusa, pa tudi zgled tihe vere za vse rodove. Njegova drža nas uči, da Bog pogosto deluje skozi navadne ljudi, ki so pripravljeni zaupati bolj kot razumeti. Ta odlomek nas danes nagovarja zelo osebno. Kolikokrat se tudi sami znajdemo pred situacijami, ki jih ne razumemo in ki nas je strah sprejeti? Jožef nas vabi, da v takih trenutkih ne bežimo, ampak prisluhnemo in zaupamo, da ima Bog širšo sliko, kot jo vidimo mi.  (jč)