»Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« 

Mt 11,4-6

   Janez Krstnik je v ječi slišal o Jezusovem delovanju in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Janezovo življenje je bilo na veliki preizkušnji, zavedal se je, da od ljudi, ki jih je kritiziral, lahko pričakuje samo meč, ki mu bo odsekal glavo. Začel je dvomiti o smiselnosti svojega poslanstva. Videl je Jezusa, a se tudi sam ni mogel znebiti svoje zgrešene predstave o odrešeniku, ki bo mogočen vladar, pred katerim bodo vsi trepetali! Nič takega se ni zgodilo, zato je hotel dobiti odgovor na vprašanje, ali je res on Mesija. Morda se tudi nam postavlja podobno vprašanje, še posebej ko se nam zdi, da nam življenje ni naklonjeno.

   Jezus ne pošilja učencev z razlagami, ampak z dejstvi. Reče jim: »Povejte, kar ste slišali in videli.« Božje delo se pozna po življenju, ki se prebuja. Slepi zares spregledujejo, hromi vstajajo, ranjeni so očiščeni, ubogi slišijo dobro novico. Kjer se ljudem vrača dostojanstvo, tam je Bog blizu. Zadnji stavek pa se tiho dotakne srca: »Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot da Jezus pove, da ga lahko hitro spregledamo, ker ni tak, kot bi pričakovali. Ne sili se v ospredje. Deluje tiho. Pogosto prek ljudi, ki jih ne bi nikoli izbrali za Božje glasnike. Ta misel nas povabi k preprostemu pogledu: Bog je tam, kjer se rojeva življenje. Kjer nekdo najde svetlobo, ko jo je izgubil. Kjer se ranjen človek počuti sprejet. Kjer ubogi spet sliši, da je ljubljen. Če znamo to videti, se ne bomo spotaknili nad Njegovo skromno, a resnično navzočnostjo.