Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Jn 10,27-30
Današnja nedelja je nedelja Dobrega pastirja in tudi nedelja duhovnih poklicev. Evangelist Janez zelo strnjeno govori o pastirju, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj!« Ovce sledijo svojemu pastirju, ker jih on pozna, jih ima rad in zato se ne obotavljajo hoditi za njim. Ljubezen je treba čutiti. Ko veš, da te drugi ima resnično rad takšnega, kakršen si, ga poslušaš, mu zaupaš in mu slediš. V vlogi pastirja se nahaja sleherni duhovnik, ki mora posnemati svojega učitelja, da bo pravi pastir, ki s svojim govorjenjem in ravnanjem ne bo zlorabljal svojega položaja in ljudi zavajal.
Bog je dal, da smo v tednu pred nedeljo Dobrega pastirja dobili novega vrhovnega pastirja, papeža Leona XIV. Prvi vtis nam daje slutiti, da bo podoba Dobrega pastirja, ki mu je mar za ljudi, ki hodi z njimi skozi temo in pasti današnjega sveta. Sam je po izvolitvi dejal: »Bog me je z vašo izvolitvijo poklical, da bi bil zvesti upravitelj Cerkve, zato da bi bila lahko barka odrešenja, ki pluje po vodah zgodovine, in svetilnik, ki osvetljuje temne noči tega sveta.« Hodimo skupaj in prosimo Gospoda, da nam pomaga, da bomo po njegovih spodbudah še boljši Kristusovi učenci. (jč)
Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Jn 21,3-7
Vstali Jezus se je večkrat prikazal svojim učencem. Najraje jih je srečeval pri njihovem običajnem delu, pri ribolovu. Lovili so ponoči in se vračali v zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ni sijalo s polno močjo; pogostokrat je bilo še megleno. Zato se ne smemo čuditi, da so bili zbegani, ko so naenkrat zagledali Jezusa. Presenečenje je povezano tudi s šibko vero, ker še niso v polnosti dojeli, kaj se je zgodilo z Jezusom. Jezus, ki ga učenci sprva ne prepoznajo, jim sredi ribolova svetuje, naj vržejo mrežo na drugo stran čolna. Gre za poziv k zaupanju in poslušnosti, čeprav se jim to morda zdi nelogično. Ko naredijo, kot jim je rekel, ulovijo toliko rib, da mreže niso mogli potegniti ven – znak, da gre za nekaj nadnaravnega. To je simbol božje milosti in obilja, kadar ljudje sledijo njegovemu vodstvu. Učenec, ki ga Jezus posebej ljubi, prepozna, da je to Jezus. Čudežen ulov je bil zanj znak, ki mu je razjasnil, kdo jim je govoril s brega.
Gre za sporočilo o veri, prepoznavanju Boga v dejanjih in zaupanju, tudi kadar se nekaj zdi neumno ali nepotrebno. Pripoved poudarja moč poslušnosti in razodetje, ki pride skozi izkušnjo. Apostoli so negotovi in nekoliko izgubljeni, zato Jezus vedno znova, na različne načine, vstopa v njihova življenja. Želi jim utrditi vero v njegovo vstajenje. Šibka vera je tudi v današnjem svetu glavni vzrok, da mnogi, tudi prepričani in pobožni kristjani, ne verujejo v vstajenje in večno življenje. Jezus tudi skozi različne dogodke vstopa v naša življenja. Na žalost smo pogosto preveč »slepi«, da bi videli njegovo skrivnostno delovanje v naših življenjih. Tudi mi težko verujemo v vstajenje in večno življenje, zato potrebujemo spodbude. Jezus nas ne pušča same, ampak se nam na različne načine razodeva. Zato odprimo svoje oči, da bomo videli njegova čudovita dela. (jč)
Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Jn 20.6-10
Velika noč je največji krščanski praznik, vendar ga praznujejo tudi nekatere druge veroizpovedi. Ni velike noči brez pirhov. Ta navada izvira že iz davnih časov, ko so mnoge kulture verjele v kozmično jajce. Prve naprednejše civilizacije, kot so Rimljani, Perzijci, Grki, Egipčani, Kitajci in Indijci, so že davno nazaj barvale in okraševale jajca, vsi pa so vsak na svoj način govorili o kozmičnem jajcu. Kitajci so bili na primer prepričani, da jajce s svojo notranjostjo simbolizira kaos, v notranjosti jajca pa naj bi se razvijalo mitološko bitje Pangu, ki je s svojim rojstvom začelo razvijati nov svet in novo življenje. To je vsebina današnjega praznika: Jezusovo vstajenje je začetek nečesa novega; Jezus je vstal od mrtvih, tudi nas čaka vstajenje in večno življenje. Zato s svojim življenjem pričujmo: Jezus je vstal! Aleluja!
Evangelij nam opisuje velikonočno jutro. Magdalena gre h grobu, da bi mazilila Jezusa, a najde prazen grob. To sporoči Petru in Janezu, ki tečeta h grobu in najdeta le povoje, Jezusa pa nikjer. Zanimivo je dejstvo, da se Jezus ni najprej prikazal učencem, ampak ženam, ki jih je takratna družba imela za nezanesljive priče. Vstajenjski dogodek in vrednost življenja lažje razumejo ubogi in preprosti. Ti se zavedajo, da je življenje velika skrivnost, zakrita pred razumniki tega sveta. Zato v preprostosti srca oznanjajmo radostno novico, da je Jezus res vstal, in to je razlog, da se veselimo in imamo drug drugega radi. Naj v naših srcih odmeva vesela aleluja. (jč)
Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jn 20,26-29
Apostol Tomaž ni mogel verjeti ostalim apostolom, ki so se že srečali z vstalim Jezusom. Rekel je, da bo verjel le, če se bo lahko dotaknil njegovih ran. Osem dni kasneje, ko se je Jezus zopet prikazal učencem, je Tomaža povabil, naj se s prstom dotakne njegovih ran. Tomaž se je sedaj odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!« Mar nismo skoraj vsi podobni nevernemu Tomažu? Svojo vero povezujemo z laboratorijskim dokazovanjem: hočem videti, se dotakniti, okusiti, ovohati in s številnimi poskusi dokazati, da je neka zadeva resnična. Kar je dokazano, v to ni treba več verjeti. Vera se začne tam, kjer ti odpove tvoj razum, ko obupaš nad svojimi sposobnostmi in lahko zaupaš samo še nekomu, ki je večji in močnejši od tebe. Jezus je močnejši od nas, njegovo vstajenje je največji čudež!
Nedelja Božjega usmiljenja je tesno povezana s sv. Faustino Kowalsko, poljsko redovnico iz reda Marijinih sester usmiljenja, ki je znana kot "apostolka Božjega usmiljenja". Po njenih besedah ji je Jezus v številnih videnjih naročil, naj svetu sporoči njegovo brezmejno usmiljenje do vseh ljudi – zlasti grešnikov. Jezus ji je rekel: "Želim, da ves svet spozna moje usmiljenje. Želim podariti nepojmljive milosti dušam, ki zaupajo mojemu usmiljenju." Vsi smo grešniki, zato se ne moremo rešiti le v moči svojih dobrih del, ampak moremo računati na Božje usmiljenje, ki nam omogoča odrešenje kljub naši grešnosti.
VELIKA SOBOTA je dan Jezusovega počitka v grobu. Zgodaj zjutraj je blagoslov ognja, katerega ponesemo na svoje domove. V cerkvi pripravimo Božji grob in ob njem ves dan molimo. Ta dan je blagoslov velikonočnih jedil, ki nas spominjajo na smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Višek velike sobote je Vigilija - bdenje, to je pričakovanje Jezusovega vstajenja, zmaga nad smrtjo in grehom.
Blagoslovi jedil bodo po razporedu. Velikonočna vigilija se začne ob 19.30.