»Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. … Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš.«
Lk 16,19-22.25
Jezus nam v današnjem evangeliju spregovori o zelo pereči temi, aktualni tudi za naš čas. Bogatin se je oblačil v škrlat in se dan za dnem veselo gostil, Njegovega imena ne poznamo. Pri njegovih vratih je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar. To se nam zdi skregano z našo logiko: imena bogatašev in slavnih so stalno na prvih straneh časopisov; ne pa ime nekega reveža, ničvredneža. Božja logika je drugačna od naše: bogataš, ki je navezan na svoje imetje, je brez imena, ker v življenju ne naredi nič dobrega; revež pa se ne more zanašati na to kar ima, zato računa z Bogom, njegovo dobroto in usmiljenjem. On je pred Bogom veliko vreden, ni nekdo, ampak oseba ki se ni odločila za smrt, ampak za življenje, zato od Boga prejme ime. On je Lazar, kar pomeni »Bog pomaga!« Bogataš, ki se ni usmilil reveža je po svojem pokopu končal v peklu, ubogi Lazar pa v nebesih. Rečeno bolj preprosto: bogataš se je vse svoje življenje ukvarjal s stvarmi, ki so minljive in po svoji smrti nič od tega ni mogel vzeti s seboj. Ubogi Lazar pa se je v svojem življenju zanašal na Božjo ljubezen in usmiljenje, zato ga je po njegovi smrti Abraham sprejel v svoje naročje.
Danes je Slomškova nedelja zato se ustavimo ob njegovi misli: »Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.« Zunanja dejanja sama po sebi še ne prinašajo prave vrednosti – bistvo je v notranjem namenu. Molitev ali dobro delo, če nista storjena iz iskrene ljubezni, so kot drevo, ki cveti, a ne obrodi sadov: lepo izgleda, a ne daje življenja in hrane drugim. Ta misel nas vabi k iskrenosti: da preverimo, kaj je v ozadju naših dejanj. Če je namen samoljuben, iščemo priznanje, ali delamo samo iz navade, potem so ta dejanja podobna praznemu listju – zunanja lepota brez trajne vrednosti. Če pa nas vodi čist namen – ljubezen do Boga in bližnjega, želja pomagati, iskrena vera – potem so naša dejanja rodovitna, prinašajo mir, dobroto in notranjo moč. (jč)
Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino?
Lk 16,9-11
V današnji Božji besedi je govora o denarju. V odlomku preroka Amosa beremo, kako tisti ki imajo goljufajo uboge, da bi imeli še več. Če postane denar najvažnejša stvar v življenju, nas lahko naredi krivične in požrešne. Evangeljsko besedilo pa je izzivalno, ker govori o “krivičnem mámonu” – o bogastvu in dobrinah tega sveta, ki so pogosto povezane z nepravičnostjo, sebičnostjo in kratkovidnostjo. Jezus nas ne spodbuja, naj se zatečemo k nepoštenosti, ampak nas vabi, da se vprašamo: Kako uporabljamo to, kar nam je bilo dano – četudi je minljivo in omejeno? Denar, vpliv, čas, sposobnosti – vse to samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Postane nevarno, kadar je v službi pohlepa ali sebičnosti. Postane blagoslov, kadar ga znamo uporabiti za dobrobit drugih, za prijateljstvo, za podporo tistim, ki so v stiski. Zato Jezus pravi: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom – torej uporabite minljive stvari, da ustvarjate nekaj, kar ima trajno vrednost: odnose, ljubezen, bližino, sočutje.
Poudarek na zvestobi v “najmanjšem” pa nas spomni, da resnična preizkušnja naše duhovne drže ni v velikih in slavnih trenutkih, temveč v drobnih vsakodnevnih odločitvah. Če znamo biti iskreni, odgovorni in velikodušni v malem, tedaj se oblikuje naše srce za večje zaupanje. Če pa v malem izbiramo sebičnost ali krivico, se to neizogibno odrazi tudi v večjem. Resnična dobrina, o kateri govori Jezus, niso materialne stvari, ampak življenje v polnosti – občestvo z Bogom in večna bivališča. To pa nam ne bo zaupano, če nismo pripravljeni zvesto in sočutno upravljati z drobnimi darovi, ki jih imamo zdaj. Zato je to besedilo povabilo k notranjemu preobratu: da se učimo gledati na svoje premoženje, čas in talente kot na orodja ljubezni in zvestobe, ne pa kot na lastnino za lastno varnost.
Kratka molitev: Gospod, daj mi srce, ki zna dati; učitelj, daj mi modrost, da bom uporabljal dobre stvari tega sveta za gradnjo nečesa večno vrednega. Naj bom zvest v malem, da bom pripravljen za veliko. Amen.
Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Lk 14,25-27
Jezusove besede izzvenijo ostro, skoraj nesprejemljivo: »Če kdo pride k meni in ne zavrača očeta, matere … in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Človek se zdrzne. Saj nas je vendar učil ljubiti! Kako torej zdaj govori o zavračanju? Toda v resnici Jezus ne kliče k sovraštvu, temveč k preureditvi meril. Ljubezen do Boga mora postati temelj, iz katerega se potem napaja vsa druga ljubezen. Če Boga postavimo na zadnje mesto, postane tudi naša ljubezen do bližnjih krhka, polna pogojev in zahtev. Ko pa je On prvi, takrat šele lahko resnično ljubimo druge – svobodno, brez navezanosti, brez sebičnih pričakovanj. Navezanost na ta svet, njegove užitke, moč in slavo, iskanje svojih koristi, kopičenje bogastva in pobobna prizadevanja na ločujejo od Boga in nam posledično jemljejo svobodo. Jezus pa želi, da smo svobodni in nenavezani na dobrine in nezdrave odnose, kajti le tako lahko zaupamo in ljubimo.
»Nositi križ« pomeni priznati, da pot učenca ni pot udobja in blišča, ampak pot darovanja. Križ nas spomni, da ne moremo izbrati Kristusa, ne da bi hkrati sprejeli tudi njegovo logiko izgube: izgubiti samega sebe, da bi našli življenje. Biti učenec torej pomeni imeti pogum, da svoje življenje izročimo v Božje roke. To ni enkratna odločitev, temveč vsakodnevni korak – ko odpustim, ko ljubim, ko vztrajam, čeprav bi bilo lažje odnehati. Morda se sliši strogo, a v resnici gre za vabilo k svobodi: šele ko odpustim sebičnim navezanostim, lahko hodim za Njim – svobodno, radostno, polno. (jč)
Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.«
Jn 3,13-15
Jezus v pogovoru z Nikodemom razodeva skrivnost svojega poslanstva: on je tisti, ki prihaja od Boga in edini, ki lahko človeku odpre pot v nebesa. Ko omenja Mojzesa in kačo v puščavi (prim. 4 Mz 21,4–9), Jezus navezuje na dogodek, ko so Izraelci po grehu doživeli strupene ugrize kač. Bog je po Mojzesu postavil bronasto kačo, in kdor je vanjo pogledal, je bil ozdravljen. Ta dogodek je bil prispodoba: kot je bila bronasta kača povzdignjena, da so ljudje našli rešitev, tako bo moral biti tudi Sin človekov povzdignjen – torej na križ. Njegova smrt postane vir življenja, saj se vanj, v križanega in vstalega, nasloni vera človeka.
Odrešenje prihaja po poti križa, ki ni znamenje sramote, ampak znamenje upanja, ker nas je Jezus na križu odkupil in nam odprl vrata v nebeško kraljestvo. Jezusov življenje se ni zaključilo v grobu, ampak je bil povzdignjen in sedaj čaka na nas, ker nam je pri sebi pripravil prostor. Vera ni le intelektualno sprejemanje, ampak pogled srca na Jezusa, tako kot so Izraelci pogledali na kačo. Povzdignjenje na križu kaže, da se Božja moč razodeva prav v ljubezni, ki gre do konca. Večno življenje se začne že zdaj: kdor veruje, je v odnosu z Njim, ki je prišel iz nebes. Ta odlomek nas vabi, da se v težavah in dvomih obračamo k Jezusu, povzdignjenemu na križu, saj je tam razodeta najgloblja Božja ljubezen. Brez Božje ljubezni bi še vedno tavali v temi in naše življenje ne bi imelo pravega smisla. Bog, ki je vdihnil v naše telo svojega Duha, je naše središče in smisel. Naj nam Božja milost pomaga, da bomo vsak dan utrjevali svojo vero v večno življenje. (jč)
»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. … Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Lk 14,8-10.12-14
Ko je bil Jezus na slovesnem kosilu pri nekem imenitnežu, je pozorno opazoval dogajanje pri izbiranju sedežev. Vsakdo si želi biti pomemben. Toda Jezus nas vabi, da se ne povzdigujemo nad druge. Ko se sam postaviš v ospredje, tvegaš ponižanje. Ko pa zasedeš zadnje mesto, priznavaš, da ne zahtevaš več, kot ti je dano. Prav takrat se odpre prostor za resnično dostojanstvo: če si poklican naprej, je to dar, ne pravica. Ponižnost ne pomeni, da si manjvreden, temveč da znaš počakati in sprejeti, da tvoje mesto določi ljubezen drugega – ne tvoja lastna zahteva. In prav v tem je svoboda: ne tekmovati, temveč biti hvaležen za prostor, ki ti je odmerjen. To nas vabi k drží: ne išči časti, ampak išči resnico. Tisto, kar si pred Bogom, je neprimerljivo večje od vsakega prvega sedeža na gostiji.
Jezusova beseda, naj povabimo uboge in tiste, ki nas ne morejo povabiti nazaj, zareže v našo logiko dajanja in vračanja. Običajno povabimo tiste, od katerih pričakujemo družbo, zahvalo ali povračilo. On pa obrne pogled: prava velikodušnost je tam, kjer ni povratne koristi. Ko povabiš uboge, hrome, slepe, takrat tvoja gesta preseže trgovino medsebojnih uslug. Takrat sežeš v čisto ljubezen – v dar, ki nima pogojev. To je ljubezen, ki jo Bog sam živi: daje, ne da bi zahteval nazaj. Blagor takemu človeku, pravi Jezus, ker nagrada ni v aplavzu, ne v družbenem priznanju, temveč v Bogu samem. Povrnjeno bo ob vstajenju pravičnih – ko se bo razodela resnica, da ima vsako nesebično dejanje večnost. (jč)