»Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!«

Mt 10,26.28

   Jezusove besede: »Ne bojte se ljudi!« so povabilo k notranji svobodi. Velik del našega življenja je zaznamovan s strahom pred tem, kaj bodo rekli drugi, kako nas bodo ocenili ali zavrnili. Zaradi tega včasih skrivamo svoje prepričanje, utišamo resnico ali se prilagajamo pričakovanjem okolice. Jezus pa učence spodbuja, naj ne gradijo svojega življenja na mnenju ljudi, temveč na zaupanju v Boga. Ko pravi, da ni nič zakritega, kar se ne bo razodelo, nas spominja, da ima resnica svojo moč. Laž, krivica in navidezna uspešnost zla ne trajajo večno. Pred Bogom se bo nekoč pokazalo vse: naše besede, dejanja in tudi nameni srca. Zato kristjan ni poklican, da bi živel v strahu, ampak v iskrenosti in zvestobi.

   Posebej močne so besede: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« Jezus ne zmanjšuje trpljenja ali preizkušenj, ampak postavlja pravo lestvico vrednot. Telo je minljivo, duša pa je ustvarjena za večnost. Največja nevarnost ni izguba ugleda, premoženja ali celo zemeljskega življenja, temveč oddaljenost od Boga. Zato je pravi strah tisti, ki nas varuje pred grehom in nas vodi k odgovornemu življenju. Ta evangelij nas vabi, da se vprašamo: Kaj me najbolj določa? Strah pred ljudmi ali zaupanje v Boga? Kdor svoje srce izroči Gospodu, odkrije, da ni treba živeti v nenehnem dokazovanju in skrivanju. Božja ljubezen daje pogum, da ostanemo zvesti resnici tudi takrat, ko to ni lahko. Če nebeški Oče skrbi za vrabce, kolikor bolj skrbi za nas, svoje otroke.

   Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« 

Mt 9, 11-13

    Današnji evangelij nam postavi v ospredje namen, zaradi katerega je prišel Božji sin na svet. V prvem delu pokliče Mateja. Pogleda ga in mu reče: »Hodi za menoj!« In ta je vstal, pustil dobro službo in šel za njim. Kaj je Mateja prepričalo, da je takoj vstal in šel za njim? Morda se je srečal z Jezusovim pogledom in je začutil, da ga ima ta mož rad, kljub njegovim pomanjkljivostim in grehom. Jezus namreč gleda v srce in najde tudi tisto malo dobrega, kar je še ostalo v človeku in to je dovolj, da tega človeka spoštuje in mu vrne njegovo dostojanstvo.

    Ker se farizeji pohujšujejo nad Jezusom, da je s cestninarji in grešniki, jim le ta pove, da ni prišel na svet zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Na svet je prišel kot odrešenik. Prišel je v svet pol zlobe in krivic, da opogumi tiste, ki so zatirani, na robu družbe in tako ali drugače bolni. Njih je prišel reševat in ozdravljat, pa tudi vse druge, ki so bili pripravljeni sprejeti njegovo oznanilo. Tudi današnji svet je poln krivic, nasilja in bolezni, zato osvobaja in ozdravlja tudi ljudi današnjega časa, samo sprejeti ga moramo in verjeti, da nas more rešiti. Odprimo se, da bomo srečali njegov »pogled« in mu sledili.  (jč)

   »Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«

Mt 10,7-8

   Te Jezusove besede so tudi danes izziv za vsakega kristjana. Ne govorijo le o poslanstvu apostolov pred dva tisoč leti, ampak o poslanstvu vseh, ki želijo hoditi za Kristusom. Najprej Jezus naroča: »Nebeško kraljestvo se je približalo.« To pomeni, da Bog ni oddaljen, da ni nekje daleč v nebesih, ampak prihaja človeku naproti. Vstopa v naše vsakdanje življenje, v naše skrbi, bolečine, odnose in iskanja. Nebeško kraljestvo ni zgolj prihodnja resničnost, ki nas čaka po smrti, ampak je Božja navzočnost, ki želi že danes preoblikovati naše srce. Kjer človek ljubi, odpušča, služi in zaupa Bogu, tam se nebeško kraljestvo že začenja. Jezus nato našteva dela usmiljenja in ljubezni: ozdravljanje bolnih, očiščevanje gobavih, obujanje mrtvih in izganjanje hudobnih duhov. Ta znamenja govorijo o Božji moči, ki človeka osvobaja vsega, kar ga duhovno in telesno uničuje. Danes morda ne srečujemo veliko telesnih gobavcev, srečujemo pa osamljene, zavržene in ranjene ljudi, ki hrepenijo po sprejetosti. Srečujemo ljudi, ki so izgubili upanje in so podobni mrtvim v duši. Srečujemo ljudi, ki jih bremenijo strahovi, odvisnosti in različne oblike notranjega nemira.

   Kristjan je poklican, da v takšne situacije prinaša Kristusovo bližino, tolažbo in luč. Morda se nam zdi, da za takšno poslanstvo nimamo dovolj moči. Res je, sami je nimamo. Toda Jezus ne pošilja učencev v njihovem imenu, ampak v svojem. On je vir vsega dobrega, ki ga lahko storimo. Kadar komu podarimo spodbudno besedo, ko prisluhnemo človeku v stiski, ko odpustimo krivico ali pomagamo brez pričakovanja povračila, postajamo orodje Božje ljubezni. Takrat se po nas dotika sveta sam Kristus. Posebej močne so zadnje Jezusove besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Vse, kar imamo, je najprej dar. Življenje, vera, talenti, zdravje, prijateljstvo, družina in Božja milost niso sad zgolj naših zaslug. Prejeli smo jih kot dar. Zato naj tudi naše dajanje ne bo preračunljivo. Kristjan daje, ker je sam najprej prejel. Odpušča, ker mu je bilo odpuščeno. Ljubi, ker je bil ljubljen. Naj nas spremlja zavest, da smo tudi sami vsak dan prejemniki neštetih Božjih darov. In ko jih bomo delili naprej z odprtim srcem, bo nebeško kraljestvo postajalo vidno med nami. Kajti tam, kjer se ljubezen podarja zastonj, tam že prebiva Bog.

   »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

Jn 3,16-18

    Te besede je Jezus rekel farizeju Nikodemu, ki je prišel k njemu na nočni klepet. Jezus je prišel kot naš odrešenik z nalogo, da nam razkrije nebeškega Očeta in nam pokaže, kakšna je prava sinovska ljubezen. Vse se dogaja iz ljubezni in zgled prave ljubezni je Sveta Trojica. Razmišljanje o Sveti Trojici se začne pri izkušnji odnosa. Če je Bog ljubezen, potem ljubezen ne more obstajati v popolni osamljenosti. V tej misli je Oče tisti, ki podarja, Sin tisti, ki prejema in vrača ljubezen, Sveti Duh pa vez žive ljubezni med njima.

   Oče je izvir. Sin je Beseda, ki pride človeku naproti. Sveti Duh je dih življenja, ki povezuje, oživlja in tolaži. Včasih ljudje iščemo Boga daleč stran, kot nekaj nedosegljivega. Misel na Sveto Trojico pa govori o Bogu, ki je neprestano gibanje ljubezni. Ne zaprt vase, ampak odprt. Ne hladna moč, ampak občestvo. Morda je zato človek najbolj živ takrat, ko ljubi, ko odpušča, ko posluša, ko ne živi samo zase. Takrat se dotakne nečesa trojiškega: enosti, ki ne duši različnosti. Trojica nas tudi uči, da ni treba vsega popolnoma razumeti, da bi bilo resnično. Nekatere najpomembnejše stvari v življenju človek najprej živi, šele potem jih počasi razume: mir, zvestobo, ljubezen, vero.