»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« … »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.
Lk 9,20.23-24
Jezus tudi danes postavlja meni, tebi, vsakemu človeku posebej vprašanje: Kdo sem jaz zate? Je le zgodovinska oseba, prerok, učitelj morale – ali pa je resnično Božji Sin, tisti, ki je v središču mojega življenja? Peter odgovori: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." Njegov odgovor je izraz vere, ki mu ni bila dana od ljudi, ampak, kot pravi Jezus, od nebeškega Očeta. To pomeni, da pravega spoznanja o Jezusu ne moremo doseči le z razumom – potrebna je vera, odprtost srca, Božja milost. Če resnično verjamem, da je Jezus Božji Sin, potem bo to vidno v mojem načinu življenja: v ljubezni, odpuščanju, zvestobi in iskanju resnice. V sodobnem svetu, kjer je veliko glasov, ki želijo določiti, kdo je Jezus – od tega, da je le mit, do tega, da je bil zgolj dober človek – je pomembno, da znamo jasno in osebno pričati o svoji veri: Zame je Jezus moj Gospod, moj Odrešenik, moj prijatelj.
"Če hoče kdo iti za menoj..." Jezus ne sili nikogar. Vabi – ljubeče, svobodno. Hočeš iti za Njim? Odločitev je tvoja. Toda če se za to pot odločiš, potem se začne resnična preobrazba. Odpoved samemu sebi ne pomeni, da se moramo sovražiti ali zanikati svojo vrednost. Gre za to, da se ne postavljamo v središče sveta. Da ne živimo le zase. Da znamo reči: Ne moji volji, ampak Božji. Gre za ponižnost, za odprtost, da se pustimo oblikovati po Božji podobi – ne po svojih sebičnih željah. Križ ni samo trpljenje – križ je življenje s svojimi bremeni, odgovornostmi, izzivi. Vsak ima svoj križ – nihče ni brez njega. Pomembno pa je, da ga ne nosimo z uporom, ampak z vero. Jezus nas ne vabi, da iščemo križ, ampak da ga sprejmemo. S tem postane naš križ – čeprav težak – tudi pot k življenju. Jezus je prvi, ki je šel po tej poti odpovedi, križa in ljubezni. In ker hodi pred nami, vemo, da nas ne bo pustil same.
»Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.«
Jn 16,12-13
Danes obhajamo nedeljo Svete Trojice. Morda je težko razložiti, da imamo enega Boga, ki se razodeva v treh osebah. Verujemo v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Pri krstu nas duhovnik pokriža in spregovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tako Bog vstopa v naše življenje kot troedini Bog. Oče – izvir vsega, stvarnik. Sin (Jezus Kristus) – Božja Beseda, učlovečeni Odrešenik. Sveti Duh – Božja navzočnost, ki posvečuje, vodi in daje življenje. Vsaka oseba je popolnoma Bog – ne del Boga, ne trije bogovi, ampak ena božanska narava, trojna osebnost.
Bog je odnos. V samem bistvu Bog ni samotar, ampak občestvo ljubezni. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, Duh Sveti je ta vez ljubezni. Trojica pomeni, da je ljubezen večna in bistvena za Boga – ne le dejanje, ampak njegova narava. Odrešenje je delo Svete Trojice. Oče pošlje Sina. Sin se učloveči, živi, umre in vstane. Sveti Duh posreduje Kristusovo navzočnost, vodi Cerkev, prenavlja srca. Vsaka oseba sodeluje pri odrešenju, vsaka na svoj način, v popolnem soglasju. Ko molimo, pogosto molimo Očetu po Sinu v Svetem Duhu. Vsak zakrament, posebej krst, se opravi "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" – to je temelj krščanske identitete. Ker je Bog Trojica – popolna enota v različnosti – tudi Cerkev naj bi bila skupnost različnih ljudi, ki živijo v edinosti, ljubezni in medsebojnem darovanju.
Sveta Trojica ni hladna teološka konstrukcija – je živ odnos. Bog Oče nas je ustvaril. Bog Sin je umrl za nas. Bog Sveti Duh nas prenavlja in vodi. Vsi trije sodelujejo v našem življenju. Zato prosimo Svetega duha, da nas razsvetljuje, da bomo hodili po pravi poti, ki nas vodi v življenje. (jč)
Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Raz 22,17.20
Gre za izjemno bogato in globoko sporočilno. Gre za sklepne vrstice celotne Biblije, ki povzemajo temeljno krščansko upanje, vabilo in pričakovanje. Duh in nevesta pravita: »Pridi!« Tu gre za vabilo Svetega Duha in Cerkve (neveste), ki skupaj kličeta Kristusa naj pride. Nevesta simbolizira skupnost verujočih, ki hrepenijo po dokončnem združenju s Kristusom. Ta klic je izraz pričakovanja, vere in ljubezni – srčna prošnja po polnosti Božje prisotnosti. Kdor posluša, naj reče: »Pridi!« Vabilo ni namenjeno le pasivnemu poslušanju, ampak aktivnemu sodelovanju. Tisti, ki sliši to Božje vabilo, je tudi sam povabljen, da postane glasnik upanja. Krščanstvo je vera, ki se širi skozi oznanilo – vsak vernik je poklican, da deli vabilo naprej.
Kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta vrstica kaže na Božjo radodarnost. Voda življenja simbolizira odrešenje, milost, večnost. Ni je treba zaslužiti, kupiti ali si je pridobiti – dana je zastonj. Ključna pogoja sta le žeja in volja: hrepenenje po Bogu in odprtost srca. Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus! To je odgovor verujočega na Jezusovo obljubo. Vera ni samo čakanje, temveč zaupno pričakovanje. S tem klicem kristjan izrazi svojo pripravljenost, da sprejme Kristusovo drugo prihodnost. To je tudi molitev polna upanja in ljubezni.
Celoten odlomek vabi v globok odnos z Bogom, ki ni daleč ali odmaknjen, ampak blizu, oseben in dostopen. Pravi kristjan ni nekdo, ki zgolj čaka na prihod, ampak tisti, ki že danes živi iz tega pričakovanja – sredi vsakdana, s srcem odprtim za milost, pripravljen deliti vodo življenja z drugimi.
"Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." Apd 2,1-4
Binkošti niso le spomin na dogodek. So slika, kaj se zgodi, ko Bog stopi v prostor, kjer so ljudje skupaj – ne nujno popolni, a pripravljeni. “Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.” Ključ je ravno v tem: bili so skupaj. V molitvi, v čakanju, v upanju. In potem se zgodi – nenadoma. Bog ne pride vedno po urniku. Pride, ko najmanj pričakuješ, a vedno ob pravem času. Ne pride tiho. Pride z močjo. Kot vihar, kot ogenj, ki ne požge, ampak prebudi. Ne kot tolažba, ampak kot zagon. Ne le za osebno srečo, ampak za poslanstvo. Jeziki kot plameni niso uničili – razsvetlili so. Vsak je bil zadet, nihče ni bil izpuščen. Vsak je dobil dar, ne zato, da bi se umaknil, ampak da bi šel naprej – oznanjat, gradit, povezovat.
Ti jeziki kot plameni niso naključje. Ogenj v Svetem pismu simbolizira Božjo navzočnost, očiščenje, moč. In kar je ključno – “nad vsakim je obstal po eden”. Nihče ni bil spregledan. Božji Duh ne dela selekcije po merilih sveta. Ko pride, napolni vsakega, ki je odprt. In rezultat? Govorili so. Ne z lastnimi besedami, ampak z besedami, ki jih je dajal Duh. Presegli so svoje meje. Strah je zamenjala svoboda. Tišina je postala oznanilo.
Binkošti nas vabijo, da ne čakamo na idealne pogoje. Da se zberemo. Da si dovolimo biti odprti. In da verjamemo: če je lahko Bog napolnil tisto hišo s svojo prisotnostjo, jo lahko napolni tudi danes – v tvojem srcu, tvoji skupnosti, tvojem življenju. Vse, kar potrebuje, je prostor in pripravljenost.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.«
Jn 14,23-24
Jezus nam želi povedati, da je ljubezen tista, ki določa naše odnose do Boga in do soljudi. Ljubiš ali ne ljubiš! Kakšna vmesna stvar ne obstaja, ker obračanje po vetru ni vredno človeka, ki da kaj nase. Odločitev za Kristusa je pomembna, ker ti začrta smer in te hkrati vodi in krepi na poti proti cilju. Jezus nam je dal tudi sredstva, ki nam dajejo moč, da ne omagamo. Ta sredstva so zakramenti. Največji med njimi je sveta evharistija ali sveta maša, kot navadno rečemo kristjani. Sveta maša je zakrament, ki privabi bogate in revne, zdrave in bolne, prepričane vernike in tradicionaliste. Pri Jezusu smo vsi dobrodošli.
Jezus v teh vrsticah ne govori o čustveni navezanosti, ampak o ljubezni, ki se izkazuje v dejanju – poslušnosti njegovim besedam. Če me kdo ljubi, pravi, se bo držal moje besede. To pomeni: če nekdo zares ljubi Kristusa, ga ne bo le občudoval ali se ob njem dobro počutil, ampak bo v njegovem nauku prepoznal smer za svoje življenje – in jo tudi živel. To pa ni lahka naloga. Jezusove besede pogosto kličejo k samopremagovanju, odpuščanju, služenju in ponižnosti. Kdor jih sprejme in se jih drži, pokaže, da ga ne vodi le čustvo, temveč odločitev – ljubezen kot zavestno dejanje. Boga ni treba iskati daleč – prihaja k tistemu, ki mu odpira srce z zvestobo in življenjem po njegovi volji. Ta človek postane kraj Božje navzočnosti. Brez poslušnosti ni odnosa, brez odnosa ni ljubezni, brez ljubezni pa ni prostora za Boga. (jč)