»Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Mt 24,43-44

   Tako nas evangelist Matej vabi na prvo adventno nedeljo. Njegovo vabilo je malo čudno; ob začetku novega cerkvenega leta nam govori o koncu, o poslednjem dnevu, ko bo Jezus ponovno prišel na zemljo kot sodnik. In vendar je njegovo vabilo smiselno: začetek in konec spadata skupaj, ker ju povezuje ista oseba, naš Stvarnik, od katerega prihajamo in h kateremu se vračamo. Zato priprava na božič ni le obujanje lepih spominov, ampak predvsem novo podoživljanje časa, ko se je Jezus, ki je Bog, kot človek spustil na zemljo, da bi nam dal konkreten zgled, kako se moramo truditi, da bomo zanesljivo prišli v nebesa. On ni bil le eden od učiteljev, temveč je zanesljivi vodja, ki nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste obteženi in našli boste mir svojim dušam!«

   Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom opozarja: »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzímo torej dela temè in nadenímo si orožje lučí.« Fizična in tudi duhovna tema in svetloba se vedno bojujeta za prevlado. Od nas je odvisno, kaj bo v našem življenju prevladalo. V pripravi na Jezusovo rojstvo se bo treba odločiti, kako ga bomo sprejeli: Jeruzalem in Betlehem ga nista sprejela, le preprosti pastirji, ljudje z roba družbe in tisti, ki zares hrepenijo po Bogu, kot so to bili modri z Vzhoda, so našli Jezusa v Jaslicah. Ko prižigamo prvo svečko na adventnem vencu, naj bo naše srce pripravljeno, da vanj pride svetloba, vedno več svetlobe, tako da tema izgine in mi bomo postali novi ljudje.   (jč)