Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.
Iz 25,6-8
Božja beseda nam danes odpira pogled v prihodnost, ki je večja od vseh naših predstav in pričakovanj. Prerok Izaija nam govori o Gospodu, ki na svoji sveti gori pripravlja gostijo za vsa ljudstva. To ni navadna gostija, na kateri bi se ljudje zbrali le ob hrani in pijači. Je znamenje Božje bližine, njegove dobrote in odrešenja, ki ga Bog podarja vsem ljudem. Pri njegovi mizi je prostor za vsakega človeka, ne glede na njegov izvor, preteklost ali življenjske preizkušnje. Gospod želi odstraniti tudi zagrinjala, ki jih ljudje postavljamo med seboj. Kolikokrat nas ločujejo predsodki, zamere, sebičnost in nepripravljenost odpuščati! Kolikokrat vidimo v drugem človeku nasprotnika, namesto da bi v njem prepoznali brata ali sestro! Božja gostija pa je gostija občestva, sprave in ljubezni. Bog nas vabi, naj že danes pripravljamo prostor za njegovo kraljestvo: s prijazno besedo, z odprtim srcem, s potrpežljivostjo in z roko, ki jo ponudimo človeku v stiski.
Vrhunec te obljube so besede: »Za vselej bo uničil smrt.« To je srce našega krščanskega upanja. Smrt je ena najglobljih skrivnosti in najtežjih bolečin človeškega življenja. Ob izgubi ljubljene osebe ostanejo praznina, spomini in vprašanja, na katera pogosto ne najdemo odgovora. Toda za kristjana smrt nima zadnje besede. Naša vera je usmerjena v Jezusa Kristusa, ki je šel skozi trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje nam oznanja, da je Božja ljubezen močnejša od groba in da je v njem odprta pot v večno življenje. Njegova obljuba nam daje pogum, da kljub preizkušnjam nadaljujemo pot, da ljubimo, odpuščamo in delamo dobro.
Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?«
Mt 21,29-30
V današnjem evangeliju Jezus spregovori o dveh sinovih, ki sta od očeta dobila naročilo, da gresta delat v domači vinograd. Prvi je očetu odgovoril: »Ne grem!« in se je kasneje skesal in šel. Drugi je odgovoril: »Grem!« vendar ni šel. Na prvi pogled je drugi sin videti boljši. Govori pravilno, spoštljivo in obljubi poslušnost. Toda Bog ne gleda le na besede, temveč na srce, ki se pokaže v dejanjih. Prvi sin je imel napačen začetek, a pravi konec: premislil se je, spreobrnil in storil, kar je bilo prav.
Kolikokrat smo tudi mi podobni drugemu sinu? V molitvi rečemo: »Gospod, zaupam ti,« a težko odpustimo. Prikimamo Božjemu klicu, a odlašamo z dobrim, ki ga lahko naredimo danes. Besede so pomembne, vendar brez dejanj ostanejo prazne. Ta evangelij pa ni obtožba, ampak povabilo k upanju. Tudi če smo Bogu že kdaj rekli »ne«, vrata niso zaprta. Največji čudež ni v tem, da nikoli ne zgrešimo, ampak da se pustimo spreobrniti in naredimo korak v pravo smer. Božja volja se ne izpolni v lepih obljubah, ampak v majhnih dejanjih ljubezni, ki jih storimo danes.
Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.
Flp 4,6-7
Kako pogosto se naše srce napolni s skrbmi! Skrb za jutri, za zdravje, za družino, za odnose, za delo, za stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Včasih se zdi, kakor da naše misli ne poznajo počitka. Tudi ko je okoli nas mir, je lahko v nas nevihta. A apostol Pavel nam danes ne pravi, da naših skrbi ni. Ne pravi, naj jih preprosto odmislimo ali se pretvarjamo, da je vse dobro. Pravi nekaj globljega: svoje skrbi prinesimo pred Boga. Bog želi, da mu povemo, kaj nas teži. Nič mu ni premajhno in nič pretežko. Pred njim nam ni treba skrivati strahu, žalosti, negotovosti ali vprašanj. Lahko pridemo takšni, kakršni smo, in mu izročimo vse, kar nosimo v srcu.
Toda Pavel doda še nekaj pomembnega: »z zahvaljevanjem.« Tudi sredi prošnje naj ostane prostor za hvaležnost. Ko se zahvaljujemo, se naš pogled počasi premika: s tega, česar nimamo, na tisto, kar nam je že bilo podarjeno; od problema k Bogu; od strahu k zaupanju. Hvaležnost ne pomeni, da je vse v našem življenju popolno. Pomeni, da tudi sredi nepopolnosti prepoznamo, da Bog ostaja z nami. Bog nam ne obljublja, da bo odstranil vsako težavo. Obljublja pa svojo navzočnost. Njegov mir ni odvisen od tega, ali so okoliščine mirne. To je mir, ki lahko prebiva tudi sredi pride bolečina – molitev. Ko pride veselje – zahvala. Ko ne vemo, kako naprej – zaupanje. In ko svoje skrbi položimo v Božje roke, se morda okoliščine ne spremenijo takoj – lahko pa se začne spreminjati naše srce. V njem se počasi rodi mir, ki presega naš razum preizkušnje. Mir, ki ne pomeni odsotnosti vprašanj, ampak navzočnost zaupanja. Zagotavlja nam: »Nisi sam. Jaz sem s teboj.« Kako drugače bi živeli, če bi vsako svojo skrb najprej položili v Božje roke!
Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.
Iz 55,8-9
Prerok Izaija prinaša Božje sporočilo ljudem tistega časa in posledično tudi nam. Bog razmišlja drugače kot mi, kajti on nikoli ne išče svoje koristi. Njegova ljubezen ne pozna meja. Prerokovo svarilo velja za slehernega človeka. Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil. Dobrota in usmiljenje našega Boga sta neizmerna. Vsakogar izmed nas vabi, da spremenimo svoje življenje in ga naravnamo na Božjo besedo, ki je edina prava pomoč v naših tegobah. Naj nas v našem življenju vodi ljubezen, ki nas združuje z Bogom.
V evangeliju beremo priliko o gospodarju, ki je najemal delavce ob različnih urah dneva, da so delali v vinogradu. Zadnji so delali samo eno uro in so prejeli enako plačilo kot tisti, ki so delali ves dan. »To je krivično!« so se pritoževali nekateri. Človeško gledano je takšno ravnanje res skregano s pametjo, a moramo vedeti, da gospodar ni plačeval za opravljeno delo, ampak je vsakemu dal »en denarij«, kar je bilo dovolj, da je lahko tisti dan nahranil svojo družino. Mi večkrat gledamo na denar kot na nekaj, kar nam pripada in ne na to, da gre za menjalno sredstvo, ki ga imamo, da lahko dovolj udobno živimo. Bog ne gleda na to, koliko smo naredili, ampak na to, da vsak njegov otrok dobi dovolj za svoje telesno in duhovno preživetje. Gospodar iz prilike nas uči, da tistemu, ki je radodaren, ne bo v življenju nikoli nič manjkalo.