Koledar dogotkov

Last month November 2026 Next month
M T W T F S S
week 44 1
week 45 2 3 4 5 6 7 8
week 46 9 10 11 12 13 14 15
week 47 16 17 18 19 20 21 22
week 48 23 24 25 26 27 28 29
week 49 30

Prijava

   Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹

   Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! 

Mt 25,34-41

   Na zadnjo nedeljo cerkvenega leta obhajamo praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Evangelij nas postavlja pred veličastno podobo Kristusa, ki prihaja kot Kralj in Sodnik vseh narodov. Toda njegova kraljevska veličina ni v moči, bogastvu ali oblasti, temveč v ljubezni, usmiljenju in služenju. Jezus nam danes razkriva nekaj zelo pomembnega: ob koncu našega življenja ne bomo vprašani, koliko smo imeli, kaj smo dosegli ali kako pomembni smo bili v očeh ljudi. Vprašani bomo, koliko ljubezni smo znali podariti. Ali smo opazili lačnega, žejnega, osamljenega, bolnega in zapuščenega? Ali smo si vzeli čas za človeka, ki je potreboval našo bližino? Ali smo znali prisluhniti, odpustiti, potolažiti in pomagati?

   Presenetljivo je, da pravični sploh niso vedeli, kdaj so srečali Jezusa. Preprosto so delali dobro, ker so imeli odprto srce za človeka. Niso iskali priznanja ali nagrade. Ljubili so in pomagali, ker je bilo to naravno nadaljevanje njihove vere. Kristus Kralj nas tako vabi, da ga ne iščemo samo v cerkvi, pred oltarjem ali v molitvi, ampak tudi v ljudeh, ki jih vsak dan srečujemo. Morda je zelo blizu, v človeku, ki je osamljen, v sosedu, ki potrebuje pomoč, v bolniku, ki čaka na obisk, ali v družinskem članu, ki si želi le nekaj prijaznih besed. Prava veličina kristjana ni v tem, da mu drugi služijo, ampak da zna sam služiti iz ljubezni.

   Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovóril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.  

Mt 25,24-27

   V današnjem evangeliju beremo priliko o talentih. Gospodar razdeli služabnikom premoženje in odpotuje. Prvemu da pet talentov, drugemu tri in tretjemu enega. Prva dva uporabita svoje in pridobita nove, tretji pa svoj talent zakoplje v zemljo. Ko se gospodar vrne, pokliče služabnike, da vidi, kaj so služabniki naredili s premoženjem. Prvi pridobi pet, drugi tri nove, zato sta pohvaljena in nagrajena. Tretji pa ni pridobil nobenega novega, zato ga gospodar graja in mu odvzame tisti talent, ki ga ima, in ga da tistemu, ki jih ima največ.

   Posebno nas zbode Jezusov stavek, da se bo tistemu, ki nima, odvzelo še to, kar ima. Kako razumeti to Jezusovo trditev? Vsi se strinjamo, da je s svojim rojstvom vsakdo prejel nekaj talentov, eni več, drugi manj. Strinjamo se tudi s trditvijo, da se bo od tistega, ki je prejel več, ob koncu življenja tudi več zahtevalo. Kako pa je s tistimi, ki so prejeli malo? Vsakdo je prejel dovolj, da je lahko srečen že na tem svetu in tudi v prihodnjem. Žal je mnogo takih, ki ne izkoristijo talenta, ki so ga prejeli: zakopljejo ga in tako njihov talent ne obrodi nobenih sadov. Če je tvoje življenje brez sadov, potem je tvoj talent brez vrednosti, ti je odvzet in zato se po lastni krivdi počutiš nesrečnega in razočaranega. V tem smislu velja naš stari pregovor, da je vsakdo sam svoje sreče kovač. Potrudimo se in uporabljajmo svoje talente v blagor družine in skupnosti. Le tako bomo ob koncu našega življenja lahko dosegli večno srečo in veselje.

  Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!«

Raz 7,9-10

   Praznik vseh svetih nam odpira pogled v nebesa, kjer pred Božjim prestolom stoji velika množica ljudi iz vseh narodov, rodov in jezikov. To so ljudje, ki so v svojem življenju na različne načine odgovorili na Božjo ljubezen. Niso bili vsi veliki po človeških merilih, niso bili brez napak in preizkušenj, vendar so vztrajali v veri, upanju in ljubezni. Svetost se pogosto rojeva v majhnih, tihih dejanjih: v prijazni besedi, odpuščanju, potrpežljivosti, skrbi za bližnjega in zvestobi tudi takrat, ko je težko. Svetniki niso samo tisti, katerih imena so zapisana v koledarju. Svetost je klic, namenjen vsakemu izmed nas. Današnji praznik nas vabi, da na smrt ne gledamo samo kot na slovo, ampak tudi v luči krščanskega upanja. Verujemo, da nas Božja ljubezen presega, da je močnejša od smrti in da je v Kristusu odprta pot v večno življenje.

   Naj nas praznik vseh svetih spodbuja, da že danes živimo tako, da bo po nas v svetu več dobrote, miru in ljubezni. V evangeliju nam jezus priporoča, da živimo v smislu osmerih blagrov. Jezusovi blagri so pot svetosti, ki je odprta vsakemu izmed nas. Ne zahtevajo, da postanemo slavni ali izjemni, ampak da v vsakdanjih odnosih živimo z Jezusovim srcem. Da znamo prisluhniti, odpustiti, pomagati, biti usmiljeni in ostati zvesti dobremu tudi takrat, ko nas nihče ne vidi. Naj nam Jezusovi blagri postanejo življenjski vodnik, da bomo že tukaj na zemlji prinašali znamenja Božjega kraljestva in nekoč dosegli polnost življenja pri Bogu.

 

  Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo. Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.

Mdr 6,12-14

   Zahvalna nedelja nas vabi, da se za trenutek ustavimo in pogledamo na svoje življenje z očmi hvaležnosti. Koliko darov prejemamo vsak dan, pa jih pogosto spregledamo: življenje, zdravje, bližnje, kruh na mizi, toplino doma in drobne trenutke dobrote. Božja modrost, o kateri govori Sveto pismo, je blizu vsem, ki jo iščejo z iskrenim srcem. Uči nas prepoznavati, da nič ni samoumevno in da se za vsakim darom skriva Božja ljubezen. Hvaležnost ni le beseda »hvala«, ampak način življenja. Je odprto srce, ki zna videti dobro tudi v majhnih stvareh in zaupati Bogu tudi takrat, ko ni vse tako, kot bi si želeli.

    V evangeliju Jezus spregovori o pametnih in nespametnih devicah. Pametne so vzele s seboj poleg svetilk tudi olje, nespametne pa so pozabile na olje. Ko je prišel ženin, so se tistim, ki so jim svetilke ugašale pred nosom zaprla vrata. Odgovor na njihovo vpitje se je glasil: »Ne poznam vas!« Preudarnost in čuječnost sta dve lastnosti, ki mnogim manjkata, a sta nujno potrebni za normalno življenje. Kdor si ne zna narediti prave lestvice vrednot, vedno potegne krajši konec. Jezus nam govori: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« V nebesa bo prispel le tisti, ki je ves čas buden in se ne naveliča hoditi za Jezusom, našim odrešenikom.

   Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Mt 22,35-39

   Farizeji so Jezusa pogosto skušali in izzivali, da bi mu dokazali, da njegov nauk ni v skladu z judovsko vero. Eden izmed njih ga je vprašal, katera je največja zapoved. Jezus mu je povedal, da je Bog, od katerega prihaja vse, kar je ustvarjeno, prvi, ki mu moramo izkazovati ljubezen in hvaležnost. In kako naj ljubimo Boga, ki ga ne vidimo? Jezus jim pravi, da je druga zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« dopolnitev prve. Boga lahko ljubimo samo z bližnjim, s katerim se vsak dan srečujemo. To je za mnoge najtežje. Drug na drugem odkrivamo napake in slabosti, zato pogostokrat iščemo dlako v jajcu. Med ljudmi ni popolne ljubezni. Jezus nas vabi, da smo prizanesljivi drug do drugega, da drug drugemu pomagamo in spoštujemo drug drugega, saj smo vsi otroci nebeškega Očeta.

   V odlomku iz 2. Mojzesove knjige beremo Gospodovo besedo: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj! Ne zatirajte nobene vdove in sirote!« Biti moramo prizanesljivi vsakomur, ki pride s kakšno prošnjo za pomoč. Bog, ki vidi stisko človeka, sliši njegov tihi klic in se zavzema za tiste, ki se sami težko branijo pred krivico. Bog nas spominja, da je vsak človek vreden spoštovanja, ne glede na to, od kod prihaja, koliko ima premoženja ali kakšen je njegov družbeni položaj. Tujec, ki išče sprejetost, vdova, ki se spopada z osamljenostjo, sirota, ki pogreša varnost in ljubezen, ter ubogi, ki ne ve, kako bo preživel jutrišnji dan, niso pozabljeni v Božjih očeh. Prav v njihovi ranljivosti se razodeva naše poslanstvo: da postanemo bližnji tistim, ki potrebujejo pomoč, razumevanje in človeško toplino. Ljubezen do Boga se vedno znova preizkuša v našem odnosu do človeka. Ni dovolj, da molimo, obiskujemo cerkev in poslušamo Božjo besedo, če ob tem ostajamo brezbrižni do trpljenja bližnjih. Naša vera postane živa takrat, ko se spremeni v dejanja.