»Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

Jn 3,16-18

    Te besede je Jezus rekel farizeju Nikodemu, ki je prišel k njemu na nočni klepet. Jezus je prišel kot naš odrešenik z nalogo, da nam razkrije nebeškega Očeta in nam pokaže, kakšna je prava sinovska ljubezen. Vse se dogaja iz ljubezni in zgled prave ljubezni je Sveta Trojica. Razmišljanje o Sveti Trojici se začne pri izkušnji odnosa. Če je Bog ljubezen, potem ljubezen ne more obstajati v popolni osamljenosti. V tej misli je Oče tisti, ki podarja, Sin tisti, ki prejema in vrača ljubezen, Sveti Duh pa vez žive ljubezni med njima.

   Oče je izvir. Sin je Beseda, ki pride človeku naproti. Sveti Duh je dih življenja, ki povezuje, oživlja in tolaži. Včasih ljudje iščemo Boga daleč stran, kot nekaj nedosegljivega. Misel na Sveto Trojico pa govori o Bogu, ki je neprestano gibanje ljubezni. Ne zaprt vase, ampak odprt. Ne hladna moč, ampak občestvo. Morda je zato človek najbolj živ takrat, ko ljubi, ko odpušča, ko posluša, ko ne živi samo zase. Takrat se dotakne nečesa trojiškega: enosti, ki ne duši različnosti. Trojica nas tudi uči, da ni treba vsega popolnoma razumeti, da bi bilo resnično. Nekatere najpomembnejše stvari v življenju človek najprej živi, šele potem jih počasi razume: mir, zvestobo, ljubezen, vero.

  »Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

Jn 17,6-11

   Jezusove besede iz velike duhovniške molitve razkrivajo nekaj zelo nežnega in hkrati mogočno globokega: Bog nas ne vidi kot množico neznancev, ampak kot dar. Oče je učence dal Sinu, Sin pa jih je varoval, učil in ljubil. To ni odnos gospodarja do služabnikov, ampak odnos ljubezni, zaupanja in pripadnosti. Ko Jezus pravi: »Razodel sem tvoje ime ljudem,« ne govori le o tem, da je izgovoril Božje ime. Razodel je Božje srce. Pokazal je Boga, ki ne zavrača, ampak sprejema. Boga, ki ne pozablja človeka, tudi ko človek pozabi nanj. Učenci niso bili popolni, pogosto so dvomili, bežali in se bali, pa vendar Jezus zanje prosi. Ne zaradi njihove brezhibnosti, ampak ker pripadajo Očetu.

   Posebej ganljive so besede: »Ohrani jih v svojem imenu … da bodo eno kakor midva.« Jezus ve, da ostajajo v svetu, kjer bo veliko razdeljenosti, ran in skušnjav. Zato ne prosi najprej za uspeh, moč ali slavo, ampak za edinost. Prava moč kristjana ni v tem, da je boljši od drugih, ampak da zna ljubiti, odpuščati in ostati povezan z Bogom in bližnjim. Tudi danes Jezus moli za nas. V trenutkih, ko se počutimo izgubljene, utrujene ali osamljene, je dragocena misel, da smo vključeni v njegovo molitev. Nismo prepuščeni sami sebi. Pripadamo Očetu, ki nas pozna po imenu, in Sinu, ki nas nosi v svojem srcu. Morda je prav to povabilo tega evangelija: da bi bolj zaupali, komu pripadamo. Ne svetu, ki človeka meri po uspehu, ampak Bogu, ki človeka ljubi, še preden karkoli dokaže.

   Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

Apd 2,1-4

   V Apostolskih delih beremo poročilo o dogodku, ki je bistveno spremenil vse. Prihod Svetega Duha je poseben dogodek, saj so apostoli in drugi učenci doživeli novo življenje, kajti prejšnje, polno strahu in negotovosti se je umaknilo in doživeli so razsvetljenje. Začeli so oznanjati Jezusov nauk povsod ne glede na to, kaj se bo z njimi zgodilo. Bili so tako prevzeti, da so bili pripravljeni umreti za Jezusa. Na binkošti se ne zgodi le čudež govorjenja različnih jezikov. Zgodi se nekaj globljega: prestrašeni ljudje postanejo pogumni, zaprta srca se odprejo in skupina učencev postane živa skupnost. Ogenj Svetega Duha ne uničuje, ampak razsvetljuje, ogreva in prebuja. Binkošti so praznik bližine Boga. Duh prihaja nad vsakega posebej. Ne le nad popolne, močne ali svete, ampak nad ljudi z dvomi, strahovi in vprašanji. Tam, kjer človek odpre srce, lahko tudi danes zagori tisti tihi plamen vere, upanja in ljubezni.

   V evangeliju Jezus pošlje učence z besedami: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jezus izroča apostolom poslanstvo. Postavi jih za duhovnike in jim da pravico odpuščati grehe. Apostoli bodo postali delivci svetih skrivnosti v Jezusovem imenu. Tudi danes so škofje in duhovniki poslani v Jezusovem imenu, da širijo Božje kraljestvo in vernikom po zakramentih posredujejo številne milosti. In vendar so binkošti še veliko več: ne le apostoli ampak vsi kristjani prejemamo po Svetem Duhu moč, da se utrdimo v svoji veri in sprejmemo nauk ljubezni in odpuščanja. Kjer človek odpusti, tam Sveti Duh ustvarja novo življenje, mir in svobodo. Največji čudež binkošti ni ogenj ali govorjenje jezikov, ampak srce, ki po Svetem Duhu znova najde pot do ljubezni.

   »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam.«  

Jn 14, 15-18

   Te Jezusove besede iz Janezovega evangelija nosijo nežno, a zelo močno obljubo: nismo sami. Ljubezen do Boga ni samo v lepih besedah ali občutkih, ampak v vsakdanjem življenju – v zvestobi, potrpežljivosti, odpuščanju in spoštovanju njegovih zapovedi. Kdor ljubi, želi ostati blizu. In kdor ostaja blizu Kristusu, prejema dar Duha resnice. Jezus ve, kako hitro človeka prevzameta strah in občutek zapuščenosti. Zato učencem ne obljubi lahkega življenja, ampak svojo navzočnost. Sveti Duh je Tolažnik – tihi spremljevalec, ki daje moč, ko smo utrujeni, mir, ko smo nemirni, in luč, ko ne vidimo poti naprej. Svet ga pogosto ne prepozna, ker išče hrup, moč in zunanje dokaze. Bog pa prihaja tiho, v globino srca.

   »Ne bom vas zapustil sirot.« To je ena najlepših evangeljskih obljub. Tudi ko se človek počuti osamljenega, nerazumljenega ali izgubljenega, Bog ostaja blizu. Njegova navzočnost ni vedno občutena, je pa resnična. Duh resnice prebiva v človeku, ki odpre srce veri, zaupanju in ljubezni. Naj nas danes spremlja misel: Bog ni oddaljen opazovalec našega življenja, ampak živi sopotnik, ki nas nikoli ne zapusti. V tišini srca nas še vedno uči ljubiti, upati in ostati zvesti resnici.