Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
Mt 15,25-28
V današnjem evangeliju se srečamo z veliko vero kanaanske žene, ki je prišla prosit za svojo hčer, ker so jo mučili hudobni duhovi. Vpila je k Jezusu: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« On pa se je naredil gluhega, ker je bil v mislih pri svojem narodu, ona pa je bila tujka. Ker ga ni nehala nadlegovati, ji je rekel: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom!« Toda ta žena se ni dala zmesti in je Jezusu odgovorila, da tudi psički jedo drobtinice, ki padajo od mize gospodarjev. Bila je trdno prepričana, da ima tudi njena družina pravico biti med izvoljenimi v Božjem kraljestvu. Res je: nihče ni izločen iz tega kraljestva, kajti vsakega od nas je Bog poklical v življenje in mu zaupal poslanstvo. To je velik privilegij, zato se potrudimo, da ga ne bomo izgubili z grešnim življenjem.
Kanaanska žena je imela je le svojo bolečino, zaupanje in vero. Tudi Jezusov odgovor je ni odvrnil. Ostala je pred njim in se ponižno oklenila njegovega usmiljenja. Njene besede o drobtinicah so čudovita podoba vere: ni zahtevala zase velikega prostora, želela je le drobtinico Jezusove milosti. Tudi mi včasih molimo in se zdi, kakor da odgovora ni. Morda prosimo za bližnjega, za ozdravljenje odnosa, za moč, mir ali rešitev iz stiske. Takrat nas evangelij vabi, naj ne odnehamo. Vera ni vedno občutek gotovosti. Včasih je preprosto odločitev, da ostanemo pred Gospodom in rečemo: »Gospod, ne razumem, vendar še vedno zaupam vate.« Bog vidi tudi naše majhne drobtinice vere. In včasih je prav vztrajanje v molitvi največje dejanje zaupanja, ki ga zmoremo.
Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.
Raz 11,19-12,1
Žena, obdana s soncem, je znamenje Marije, pa tudi Cerkve in vsakega človeka, ki nosi v sebi življenje, vero in Božje upanje. Njena porodna bolečina nas spominja, da rojstvo novega pogosto prihaja skozi preizkušnje. Marija ni bila obvarovana vseh bolečin, vendar je ostala zvesta Bogu. Zmaj predstavlja moč zla, ki želi uničiti življenje in dobroto. Toda njegova moč ni zadnja beseda. Dete je vzeto k Bogu, žena dobi prostor, ki ji ga je pripravil Bog, in na koncu zazveni oznanilo: »Zdaj se je uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga.«
Tudi naše življenje je včasih podobno tej podobi. Doživljamo trenutke, ko se zdi, da je zlo močnejše, da nas preizkušnje preplavljajo in da se dobro rojeva skozi bolečino. Vendar nam današnja Božja beseda govori: ne boj se. Zlo nima zadnje besede. Marija stoji sredi tega boja kot znamenje upanja. Čeprav jo obdajajo bolečina, nevarnost in negotovost, je nad njo sonce. Bog ji pripravi prostor. Bog varuje življenje. In Bog vodi zgodovino proti zmagi. Naj bo tudi naše življenje kakor Marijino: preizkušeno, a ne zlomljeno; ranjeno, a polno upanja; zaznamovano s križem, vendar usmerjeno proti vstajenju.
»O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«
Iz 55,1-2
Te besede niso namenjene le ljudem, ki so telesno žejni, ampak vsem, ki v srcu hrepenijo po miru, smislu, ljubezni in upanju. Vsak človek nosi v sebi žejo, ki je ne morejo potešiti materialne stvari, uspeh ali priznanje. Bog nas vabi, naj pridemo k njemu brez strahu in brez pogojev. Ne zahteva, da si njegovo ljubezen zaslužimo ali jo kupimo. Njegovi darovi so zastonj: milost, odpuščanje, nova moč in življenje. Vabi nas, naj se ne izčrpavamo v iskanju tega, kar nas na koncu pusti prazne, ampak naj sprejmemo to, kar resnično hrani dušo.
Kolikokrat tudi sami »trošimo« svoj čas, energijo in srce za stvari, ki prinesejo le kratkotrajno zadovoljstvo. Božja beseda pa nas nežno sprašuje: Zakaj iščeš srečo tam, kjer je ne moreš najti? Resnična polnost prihaja iz odnosa z Bogom, ki nas pozna, ljubi in nikoli ne razočara. Naj bo današnji dan priložnost, da se ustavimo ob izviru žive vode. Bog nas čaka z odprtimi rokami. Pri njem ni treba ničesar dokazovati. Dovolj je, da pridemo z odprtim srcem. Tam bomo našli kruh, ki nasiti, vodo, ki odžeja, in mir, ki ga svet ne more dati.
Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!«
Mt 14,25-29
V današnjem evangeliju je Jezus naročil učencem naj gredo v čoln in se odpeljejo na drugo stran jezera. On pa je med tem razpustil množico in si vzel nekaj časa za molitev. Pihal je nasprotni veter in valovi so čoln premetavali. Sredi noči se jim je Jezus približal po vodi in vsi so mislili, da je prikazen. Kaj se nam zgodi, ko smo na tleh, ko so naši projekti uničeni, ko smo razočarani? Nismo se sposobni soočiti z realnostjo. Slepi smo in se prepuščamo bujni domišljiji. Jezus jih je bodril: »Ne bojte se! Jaz sem!« Tudi nas nagovarja enako: »Ne boj s! Jaz sem vedno s teboj!« On pozna mojo stisko, hoče mi biti blizu, jaz pa ga ne vidim oziroma ga odklanjam.
V življenju se pogosto znajdemo sredi razburkanega morja. Skrbi, negotovost, bolezni, odnosi ali preizkušnje nam zastirajo pogled in zdi se, da je Jezus daleč. Prav takrat pa prihaja k nam, čeprav ga pogosto ne prepoznamo. Strah nam zamegli srce. Ne obljublja mirnega morja, ampak svojo navzočnost sredi viharja. Peter je naredil korak vere. Dokler je gledal Jezusa, je hodil po vodi. Ko pa je pogled usmeril v valove, ga je začelo potapljati. Tudi mi pogosto tonemo, ko svojo pozornost usmerimo le v težave in pozabimo, da nas Gospod drži za roko. In ko mu zaupamo, odkrijemo, da je njegova roka vedno dovolj blizu, da nas dvigne.
Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«
Mt 13,45-46
Današnja Božja beseda nas spodbuja, da pametno ravnamo. V Prvi knjigi kraljev beremo, kako Bog vpraša Salomona: »Kaj naj ti dam? Postavil ga je namreč za kralja namesto njegovega očeta Davida. Mladenič premišljuje in da zelo zanimiv odgovor: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« Bog je vesel te prošnje, saj ga ni prosil dolgega življenja, ne bogastva ne drugih reči, ampak modrosti. Zato mu da modrost, ki presega vse.
V evangeliju pa beremo prilike o pomembnosti nebeškega kraljestva, ki je podobno zakladu ali dragocenemu biseru. Zanj je pripravljen žrtvovati vse kar ima in ga pridobiti. To ni nepremišljena odločitev, ampak odločitev človeka, ki je prepoznal pravo vrednost. Ve, da bo s tem, kar bo pridobil, dobil neprimerno več, kot bo izgubil. Tudi mi v življenju iščemo svoje "bisere". Pogosto mislimo, da so to uspeh, denar, ugled ali varnost. Ko jih dosežemo, pa ugotovimo, da nas ne morejo povsem izpolniti. Srce še vedno hrepeni po nečem več. Jezus nam razkriva, da je pravi biser življenje z Bogom. Prosimo danes Gospoda za milost, da bi znali prepoznati dragoceni biser njegove ljubezni. Ko bomo odkrili, da je On naš največji zaklad, nam nobena žrtev ne bo pretežka, saj bomo vedeli, da z njim pridobimo vse.