Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!« Vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu vekomaj. Amen.«

Raz 7,9-12

   Praznik vseh svetih nas vsako leto spomni, da svetost ni nekaj oddaljenega ali nedosegljivega. Ni rezervirana le za tiste, ki imajo svoje ime zapisano v koledarju, niti ni stvar popolnosti, ki je človek sam ne zmore. Svetost je življenje, ki se pusti oblikovati Božji ljubezni. Svetniki so ljudje iz mesa in krvi — ljudje z napakami, dvomi, ranami. A v njih je bilo nekaj odločilnega: pustili so, da jih je Bog našel. Zaupali so, da jih ima rad kljub vsemu, in to zaupanje jih je spremenilo. Svetniki so tisti, ki so ljubili bolj kot drugi, ki so v vsakdanjih stvareh iskali Boga: v delu, v molitvi, v skrbi za druge, v tihem prenašanju trpljenja. Ta praznik ni le pogled v nebo, temveč povabilo za zemljo. Bog nas kliče k svetosti tam, kjer smo — v družini, v službi, med prijatelji, v preizkušnjah in radostih vsakdana. Svetost ni nekaj izven dosega; je pot, ki se začne z majhnimi dejanji ljubezni in zvestobe.

   Ko danes gledamo v množico svetih, ne gledamo le na tiste, ki jih častimo v cerkvi, ampak tudi na tiste, ki so živeli med nami: starše, stare starše, prijatelje, učitelje vere in dobrote. Njihovo življenje je tiha pridiga o tem, da Bog deluje v vsakem srcu, ki se mu odpre. Naj ta praznik v nas znova prebudi hvaležnost — da nismo sami na poti vere, da smo obkroženi z neštetimi pričevalci upanja,
in da nas v nebesih čaka občestvo ljubezni, kjer Bog obriše vsako solzo in napolni vse s svojo svetlobo. Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega.    (jč)

   In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,6-8

   V evangeliju te nedelje poslušamo priliko o sodniku, ki se ni bal Boga, a se je usmilil vdove, ki ga je stalno nadlegovala. Pomagal ji je do pravice samo zato, da bi se je znebil. Ta vdova je lep zgled človeka, ki moli in se ne naveliča prositi Boga za uresničitev svoje prošnje. Vdove so bile najbolj ranljiva skupina v tistih časih, saj niso imele koga, ki bi se zavzemal za njihove pravice. Bolj kot sodnik nas mora pretresti vdova, ki je vedela, da sama nič ne pomeni, a ni izgubila poguma nenehno prositi. Naš bok ni krivičen sodnik, ampak ljubeznivi Oče, ki mu vsaka naša prošnja seže do srca. Bodimo trdno prepričani, da bodo naše prošnje uslišane, če bomo vztrajali v molitvi in se ne bomo naveličali prositi. Sporočilo je torej jasno: vztrajaj v molitvi, zaupaj v Božjo pravičnost in ne utrudi se delati dobro. Krivični sodnik je človek, Bog pa je Ljubezen — in On ne odlaša, temveč deluje ob pravem času, z resnično in popolno pravičnostjo.

   Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? To vprašanje zareže globlje kot vse prej. Jezus ne sprašuje, ali bomo še molili, ali bomo še hodili v cerkev, ampak — ali bomo še verjeli. Verjeli, ko bo vse videti brez smisla. Ko bo pravica spet zatajila. Ko bo molitev zvenela v prazno. Ta vrstica ni obtožba, ampak izziv. Vera ni nekaj, kar imamo enkrat za vselej. Je živa drža, odločitev, ki jo je treba znova in znova potrjevati. Ko vse stoji proti tebi, ko ti življenje jemlje zagon — prav takrat se pokaže, ali tvoja vera stoji na pesku ali na skali. Vera, o kateri govori Jezus, ni slepa. Je pogum, da zaupaš Bogu tudi takrat, ko ga ne razumeš. Je zvestoba, ki ne meri uspeha po rezultatih, ampak po srčnosti. Je tih “da” v temi, ki pravi: »Vem, da si tu, tudi če te ne čutim.« Ko Jezus sprašuje, ali bo našel vero, ne sprašuje le o drugih — sprašuje vsakega od nas posebej. Bo našel vero v meni? Bom ostal zvest, ko se zdi, da Bog molči? Odgovor se ne meri z besedami, ampak z življenjem.  (jč)

   »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Lk 18,10-14

   Ne znam moliti! Tako se marsikdo danes opravičuje, a tudi v Jezusovem času so mnogi priznali, da ne znajo moliti. Zato jim je Jezus povedal priliko o dveh molivcih, o farizeju in cestninarju, ki se vsak na svoj način postavita pred Boga. Farizej se hvali pred Bogom, ko trdi, kako izpolnjuje vse zapovedi in se povišuje. Cestninar pa prizna da je grešnik in nekje zadaj v kotu prosi Božjega usmiljenja. Farizeja Gospod ni slišal, ker je poln samega sebe in Boga ne potrebuje, cestninarju pa nakloni svoje usmiljenje. Kako molim jaz: kot farizej ali kot cestninar? Ni treba posnemati ne prvega ne drugega, kajti Bog me hoče imeti pred seboj takšnega kot sem. Zato bom pravilno molil, ko bom našel odgovor na vprašanje: Kako se počutim pred Bogom? Kaj mu želim povedati o svojem življenju?

   »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Gre za močno misel o ponižnosti in resnični vrednosti človeka. Sporoča, da oholost in napuh vodita k padcu, medtem ko skromnost in ponižnost odpirata pot do resničnega spoštovanja in povzdignjenja — ne nujno v očeh ljudi, temveč v Božjih očeh ali v moralnem smislu. Povišuje se tisti, ki postavlja sebe nad druge, ki meri svojo vrednost po primerjavi, ki išče priznanje namesto resnice. Tak človek se oddaljuje od Boga, saj v svojem srcu nima prostora za milost – ker meni, da je sam dovolj. Ponižuje pa se tisti, ki spozna svojo krhkost in omejenost. Ne v smislu samoponiževanja, temveč v iskrenosti, ki se ne boji priznati: »Potrebujem Boga.« Tak človek se odpira Ljubezni, ki ga dvigne. Duhovna resnica te prilike je preprosta, a zahtevna: Bog gleda na srce, ne na zunanjost. Tisto, kar se v očeh sveta zdi veliko, v Božjih očeh pogosto postane majhno. In tisto, kar je majhno, a iskreno, Bog povzdigne.   (jč)

  Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 

Lk 17,12-15

   Jezus nadaljuje: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje je pa onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« Ko potrebujemo zdravje, trkamo na vsa možna vrata, da bi čimprej našli koga, ki nam lahko pomaga. Tako je bilo tudi v primeru desetih gobavcev, ki so Jezusa prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« In kaj se je zgodilo po ozdravljenju? Samo eden se je spomnil, da njegovo ozdravljenje ni nekaj samoumevnega in se mora zahvaliti tistemu, ki ga je ozdravil. In še ta je bil tujec, Samarijan, in zanj bi bilo samoumevno, da bi brez slabe vesti odšel domov, kajti Judje so imeli Samarijane za manjvredne in z njimi niso niti govorili. Tako je na tem svetu: tudi Boga velikokrat bolj častijo in se primerno obnašajo do njega tisti, ki ga sploh ne poznajo.

   Včasih čakamo, da se bo nekaj spremenilo od zunaj – da se bo odprla prava priložnost, da bo kdo drug poskrbel za naš korak naprej. A Jezusove besede “Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.” so povabilo, da se sprememba začne znotraj nas. Rešitev ni v čudežu, ki pade z neba, temveč v veri, ki nas dvigne s tal. Vera, ki premakne srce, da naredi prvi korak, tudi če pot še ni jasna. Ko vstaneš z zaupanjem, se življenje začne premikati. Bog deluje tam, kjer človek pogumno vstane. Ko vstaneš, se ne spremeni samo tvoj položaj — spremeni se tvoje srce. Postaneš človek, ki verjame, da je mogoče iti naprej. In prav ta vera te rešuje: ne pred trpljenjem, ampak pred obupom. Vstani. Pojdi. Zaupaj. Bog hodi s tabo.   (jč)