»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven.«
Jn 10,1-3
Danes je nedelja dobrega pastirja. Kakšen je dobri pastir? Njegova lastnost je, da pozna svoje ovce in skrbi zanje. Vsaka izmed njih je zanj dragocena. Vsako pozna po imenu. Vodi jih skozi glavna vrata in ne išče kakšnih lukenj v ograji, kjer bi se ovce lahko skrivaj vtihotapile v varno stajo. On je podoben varnim vratom, ki so skrbno zaprta in so ovce na varnem. Jezusu, ki je dobri pastir, smemo zaupati. Vanj verujemo in ga sprejemamo kot svojega odrešenika.
Nedelja Dobrega pastirja nas vsako leto znova postavi pred preprosto, a zahtevno vprašanje: čigav glas v resnici poslušam? Jezus govori jasno. Pastir ne vstopa skrivaj, ne preskakuje ograj, ne išče bližnjic. Pride skozi vrata. Njegova navzočnost je poštena, odprta, brez pretvarjanja. In prav zato ga ovce prepoznajo. Ne po sili, ne po strahu, ampak po glasu. Ta glas ni glas, ki bi pritiskal ali zmedel. Je glas, ki kliče po imenu. Osebno. Ne množično, ne splošno. Vsakdo je poklican posebej, z vso svojo zgodbo, z vsemi ranami in upanji. V svetu, kjer je toliko glasov, ki tekmujejo za našo pozornost, ni vedno lahko razločiti, kateri vodi k življenju. Nekateri obljubljajo veliko, a vodijo v praznino. Drugi so glasni, a brez prave smeri. Jezusov glas pa pogosto ni najglasnejši. Je pa zanesljiv. Ne sili, ampak vabi. Ne zapira, ampak vodi ven – v svobodo. Morda je današnji dan priložnost, da se za trenutek ustavimo in prisluhnemo. Kateri glasovi me vodijo? Me vodijo bližje miru, resnici, odnosu? Ali me oddaljujejo od tega, kar je v meni najbolj živo? Dobri pastir nas ne izgubi iz vida. Tudi ko zaidemo, nas ne preneha klicati. In ko zaslišimo njegov glas, v sebi prepoznamo nekaj znanega. Nekaj, kar daje pogum narediti korak naprej. Ne zato, ker bi vse razumeli. Ampak zato, ker zaupamo glasu, ki nas pozna po imenu.
Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.
Lk 24,28-31
Po smrti Jezusa na križu se je njegovim učencem sesul svet. Življenja, kot so si ga predstavljali ni bilo več. Jezus, na katerega so polagali vse upe je neslavno končal na križu. Kaj naredimo, ko se naša pričakovanja o tem, kar je predstavljalo smisel našega življenja, sesujejo in izgubimo tla pod seboj? Večina pobegne s kraja prizorišča, beži nekam v neznano, saj se niso sposobni soočiti z resničnostjo. To se je zgodilo z dvema učencema, ki sta bila na poti v Emavs. Jezus se jima pridruži in jima začne listati njun družinski album, v katerem so same lepe stvari, kako jih je Bog reševal. In naenkrat je njuno srce goreče in počasi spoznata, da se je z Jezusom moralo tako zgoditi kot se je zgodilo. Kako pa je z našo vero? Ali smo sprejeli Jezusa, ki je moral iti na križ, sicer e bi mogel vstati od mrtvih?
Na poti življenja se pogosto zgodi, da Boga ne prepoznamo takoj. Hodi ob nas v naših pogovorih, v naših dvomih, v naši utrujenosti, pa vendar ostaja skrit. Ne sili v ospredje. Počaka, da ga povabimo. Učenca sta ga prosila: »Ostani z nama.« To ni bila dolga molitev, le iskrena želja po bližini. In prav to je dovolj. Bog vstopi tja, kjer je odprto srce. Razodetje pride v preprostosti. V lomljenju kruha, v deljenju, v skupnosti. Lomljenje kruha in delitev tega kruha med zbranimi je pravo znamenje, da je z nami Bog. Tam, kjer je dobrota, je Jezus vedno zraven in nas blagoslavlja. Tam, kjer je ljubezen konkretna, kjer si ljudje vzamejo čas drug za drugega, se odpirajo oči. In čeprav včasih izgine izpred naših oči, ostane v srcu kot gotovost: bil je tukaj. In še vedno je.
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«
Jn 20,1-2
Prva reakcija, ko se srečamo z nepredstavljivim, ko ne najdemo ljubljene osebe, je strah in beg k nekomu, ki bi ti lahko razložil, kaj se je zgodilo. Tudi Peter in Janez sta v šoku in vsa zmedena tečeta h praznemu grobu. Vstopita in ne moreta verjeti, kaj se je zgodilo. Ko je Janez malo bolj pozoren na povoje in prtič, ki ni bil ob povojih, je razumel, kaj se je zgodilo. Jezus živi. Prtič je postavljen tako, da se bo oseba, ki ga je uporabljala vrnila. Kdor hoče dojeti, kaj se je zgodilo na veliko noč, mora biti pozoren na podrobnosti. Majhne malenkosti nam lahko povedo, da se bo oseba vrnila in jo lahko z veseljem pričakujemo.
Marija Magdalena ne razume, kaj se je zgodilo. Misli, da je vse izgubljeno. In prav tam se začne velika noč. Ne v jasnosti, ampak v temi. Ne v gotovosti, ampak v vprašanju. Ne v veselju, ampak v iskanju. Velikokrat smo tudi mi kot Marija. Stojimo pred “praznim grobom” svojega življenja. Nekaj, na kar smo se zanašali, izgine. Načrti se podrejo. Odgovorov ni. In prva misel je: “Vzeli so upanje.” A prazni grob ni konec zgodbe. To je začetek. Bog pogosto deluje prav tam, kjer mi mislimo, da je vse končano. Kamen je odvaljen, čeprav tega še ne razumemo. Svetloba prihaja, čeprav je še tema. Velika noč nas ne uči, da ne bo teme. Uči nas, da tema nima zadnje besede. Zato danes ni treba imeti vseh odgovorov. Dovolj je, da prideš “navsezgodaj”, takšen kot si, tudi s svojimi vprašanji. Bog je že tam. In življenje se je že začelo znova. (jč)
Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Jn 20,21-23
Jezus se prikaže učencem, vendar Tomaža ni bilo med njimi. Ta prizor nas postavi v zelo človeško situacijo: učenci so prestrašeni, zaprti, negotovi. In prav v to zaprtost pride Jezus z besedami: »Mir vam bodi.« Ne očita jim, da so pobegnili. Ne sprašuje, zakaj niso verjeli. Najprej jim podari mir. To je pomembno. Bog pogosto ne pride takrat, ko smo pogumni in močni, ampak ravno takrat, ko smo zaprti vase, ko dvomimo ali nas je strah. Ne čaka, da se uredimo. Pride k nam takšnim, kot smo. Nato Jezus naredi nekaj še globljega: ne samo da jih potolaži, ampak jih pošlje. Krhkim, nepopolnim ljudem zaupa poslanstvo. In še več, podari jim Svetega Duha. To pomeni, da ne pričakuje, da bodo zmogli sami. Daje jim svojo moč, svoj dih, svoje življenje.
Besede o odpuščanju pa razkrivajo srce vsega: biti Jezusov učenec pomeni biti nosilec usmiljenja. Ne sodnik, ampak most. Ne tisti, ki zapira, ampak tisti, ki odpira vrata sprave. Tomaža takrat ni bilo zraven. Tudi mi kdaj “manjkamo” – smo odsotni v veri, v odnosih, v zaupanju. Pa vendar Jezus pride znova. Ne obupa nad nikomer. Morda je današnje povabilo zelo preprosto: sprejeti mir, ki nam je dan, in ga ne zadržati zase. Kjer je strah, prinesti mir. Kjer je krivda, ponuditi odpuščanje. Kjer je zaprtost, postati odprta vrata. In zaupati, da nismo sami. Dih, ki smo ga prejeli, nas vedno znova oživlja.
Praznik Božjega usmiljenja nas spomni na nekaj, kar zlahka pozabimo: Bog ni predvsem tisti, ki nas presoja, ampak tisti, ki nas vedno znova išče, dviga in sprejema. Usmiljenje ni nagrada za popolne ljudi. Je dar za ranjene. Za tiste, ki so padli, ki dvomijo, ki nosijo težo krivde ali razočaranja. Prav tam, kjer mislimo, da smo predaleč, nas Bog najde najbližje. Ta praznik nas vabi, da si dovolimo biti ljubljeni kljub svoji nepopolnosti. Ne zato, ker bi bilo vse prav, ampak ker nas Bog vidi globlje kot naše napake. Njegovo usmiljenje ne zanika resnice, ampak jo objame in ozdravi. Morda je bistvo tega praznika v preprostem koraku: ne ostati zaprt v svojih ranah ali sodbah, ampak narediti prostor za milost. Sprejeti odpuščanje. In ga naprej podariti.
»Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹« Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih.
Mt 27,45-46.50-52
Cvetna nedelja ni le spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ki je bil zadnji v času njegovega zemeljskega življenja, temveč je tudi začetek velikega tedna, ko je pred našimi očmi človekova tragika, vse, kar nam jemlje samospoštovanje in ponos. Jezusu je bilo odvzeto vse, celo plašč so mu vzeli in kockali, kdo ga bo dobil. Oskrunjeno je bilo njegovo telo in duša, ki je vpila v nebo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Vendar mora vsakdo to dramo sprejeti, ker je to sestavni del slehernega življenja. Brez trpljenja ni vstajenja, breu priznanja grehov in pokore ni odpuščanja.
V Evangelij po Mateju ta prizor ni samo opis smrti. Je trenutek, ko se nekaj v temelju sveta premakne. Tema sredi dneva, krik Jezus Kristus, raztrgano zagrinjalo, tresenje zemlje. Vse govori isto: to ni navaden konec. To je prelom. Ko Jezus zakliče in izroči duha, se zagrinjalo v templju pretrga od vrha do tal. Tisto, kar je ločevalo človeka od Boga, ni več zaprto. Ni več razdalje, ki je človek sam ne bi mogel preseči. Pot je odprta. Zemlja se strese, skale počijo. Kot da stvarstvo samo odgovarja. Kot da ne more ostati nespremenjeno ob tem, kar se dogaja. In grobovi se odpirajo. Tam, kjer je bila dokončnost, se pojavi življenje. Ta odlomek govori o paradoksu: v trenutku največje nemoči se zgodi največja sprememba. Smrt ni več zadnja beseda. Tudi v našem življenju so trenutki, ko se vse zdi, kot da razpada. Ko se “skale” lomijo, ko se tla tresejo pod nami. A prav tam se lahko zgodi nekaj novega. Nekaj, kar prej ni bilo mogoče. Bog ne deluje vedno v miru in urejenosti. Včasih deluje prav v pretresu. V razpoki. V trenutku, ko mislimo, da je konec. In mogoče je prav tam začetek.