Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Mt 22,17-21

   Danes je misijonska nedelja. Ta dan imamo pred očmi misijonarje, ki delujejo med ljudmi, ki še evangelija ne poznajo. Dobro je imeti pred očmi tudi Evropo in našo deželo Slovenijo, kjer mnogi ne poznajo Jezusa kot Boga. V šoli so sicer slišali nekaj o tem izjemnem človeku, a to ni dovolj, da bi Jezusa sprejeli za svojega učitelja. Za nas, ki se zbiramo v cerkvah, Jezus ni le velik človek, ampak Bog, ki se je učlovečil, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad, kako je vsakemu izmed nas podaril življenje in nam zaupal poslanstvo, da smo tukaj in sedaj njegovi pričevalci. Vsi, ki ne verujejo v Boga bodo spoznali resničnega Jezusa, ko bodo videli, da je on naš voditelj, naša moč in naš zgled. Naša vera ni le lep nauk, odgovor na Božjo ljubezen.

   V današnjem evangeliju Jezus odgovarja na izzivanje farizejev. Jezusov odgovor na vprašanje o davku je kratek, a nosi globoko sporočilo za naše življenje. Njegovi sogovorniki so ga želeli ujeti v past, on pa jih je povabil k razmisleku o tem, kaj komu pripada. Cesarju pripada denar, na katerem sta njegova podoba in napis. Toda človek nosi v sebi nekaj veliko dragocenejšega: Božjo podobo. Našega življenja, naše ljubezni in našega dostojanstva ni mogoče izmeriti z denarjem ali kupiti z materialnimi dobrinami. Vse to je dar, ki smo ga prejeli od Boga. Bog od nas ne zahteva le nekaj trenutkov našega časa, ampak odprto srce. Želi si naše zaupanje, našo iskrenost in pripravljenost, da ljubimo tudi takrat, ko je težko. Želi, da mu pripadamo ne le z besedami, ampak tudi s svojimi dejanji.

   Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.

Iz 25,6-8

   Božja beseda nam danes odpira pogled v prihodnost, ki je večja od vseh naših predstav in pričakovanj. Prerok Izaija nam govori o Gospodu, ki na svoji sveti gori pripravlja gostijo za vsa ljudstva. To ni navadna gostija, na kateri bi se ljudje zbrali le ob hrani in pijači. Je znamenje Božje bližine, njegove dobrote in odrešenja, ki ga Bog podarja vsem ljudem. Pri njegovi mizi je prostor za vsakega človeka, ne glede na njegov izvor, preteklost ali življenjske preizkušnje. Gospod želi odstraniti tudi zagrinjala, ki jih ljudje postavljamo med seboj. Kolikokrat nas ločujejo predsodki, zamere, sebičnost in nepripravljenost odpuščati! Kolikokrat vidimo v drugem človeku nasprotnika, namesto da bi v njem prepoznali brata ali sestro! Božja gostija pa je gostija občestva, sprave in ljubezni. Bog nas vabi, naj že danes pripravljamo prostor za njegovo kraljestvo: s prijazno besedo, z odprtim srcem, s potrpežljivostjo in z roko, ki jo ponudimo človeku v stiski.

   Vrhunec te obljube so besede: »Za vselej bo uničil smrt.« To je srce našega krščanskega upanja. Smrt je ena najglobljih skrivnosti in najtežjih bolečin človeškega življenja. Ob izgubi ljubljene osebe ostanejo praznina, spomini in vprašanja, na katera pogosto ne najdemo odgovora. Toda za kristjana smrt nima zadnje besede. Naša vera je usmerjena v Jezusa Kristusa, ki je šel skozi trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje nam oznanja, da je Božja ljubezen močnejša od groba in da je v njem odprta pot v večno življenje. Njegova obljuba nam daje pogum, da kljub preizkušnjam nadaljujemo pot, da ljubimo, odpuščamo in delamo dobro.

   Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

Flp 4,6-7

   Kako pogosto se naše srce napolni s skrbmi! Skrb za jutri, za zdravje, za družino, za odnose, za delo, za stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Včasih se zdi, kakor da naše misli ne poznajo počitka. Tudi ko je okoli nas mir, je lahko v nas nevihta. A apostol Pavel nam danes ne pravi, da naših skrbi ni. Ne pravi, naj jih preprosto odmislimo ali se pretvarjamo, da je vse dobro. Pravi nekaj globljega: svoje skrbi prinesimo pred Boga. Bog želi, da mu povemo, kaj nas teži. Nič mu ni premajhno in nič pretežko. Pred njim nam ni treba skrivati strahu, žalosti, negotovosti ali vprašanj. Lahko pridemo takšni, kakršni smo, in mu izročimo vse, kar nosimo v srcu.

   Toda Pavel doda še nekaj pomembnega: »z zahvaljevanjem.« Tudi sredi prošnje naj ostane prostor za hvaležnost. Ko se zahvaljujemo, se naš pogled počasi premika: s tega, česar nimamo, na tisto, kar nam je že bilo podarjeno; od problema k Bogu; od strahu k zaupanju. Hvaležnost ne pomeni, da je vse v našem življenju popolno. Pomeni, da tudi sredi nepopolnosti prepoznamo, da Bog ostaja z nami. Bog nam ne obljublja, da bo odstranil vsako težavo. Obljublja pa svojo navzočnost. Njegov mir ni odvisen od tega, ali so okoliščine mirne. To je mir, ki lahko prebiva tudi sredi pride bolečina – molitev. Ko pride veselje – zahvala. Ko ne vemo, kako naprej – zaupanje. In ko svoje skrbi položimo v Božje roke, se morda okoliščine ne spremenijo takoj – lahko pa se začne spreminjati naše srce. V njem se počasi rodi mir, ki presega naš razum preizkušnje. Mir, ki ne pomeni odsotnosti vprašanj, ampak navzočnost zaupanja. Zagotavlja nam: »Nisi sam. Jaz sem s teboj.« Kako drugače bi živeli, če bi vsako svojo skrb najprej položili v Božje roke!