Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«

Mt 1,18-21

   V vsaki družini pride od časa do časa do večjih ali manjših konfliktov. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo, ko sta bila šele zaročena. Vendar je zaroka pomenila do neke mere že zakonsko zvezo, čeprav še nista živela v isti hiši. In Jožef naenkrat odkrije, da je Marija noseča. Ko je razmišljal, kaj naj naredi, ga je v spanju obiskal angel, ki ga je Bog poslal z jasnim naročilom: : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha!« Pred Jožefom je bilo novo odkritje, povezano z veliko skrivnostjo, da se z Marijo dogaja nekaj posebnega, kar je skregano s človeško logiko. Vsak človek je nezaslužen Božji dar, neraziskana skrivnost in zato nas lahko Božji poseg preseneti ravno takrat, ko smo mislili, da je naš življenjski načrt dokončno postavljen.

   Jožef se sooča z notranjim bojem. Kot pravičen mož ne želi Marije osramotiti, hkrati pa ne razume, kar se dogaja. Njegov strah ni le strah pred neznanim, temveč tudi pred odgovornostjo, ki jo prinaša Božji načrt. Besede angela »ne boj se« so zato ključne – Bog ne zanika težavnosti položaja, ampak Jožefa vabi k zaupanju. V tem odlomku vidimo, da vera ni odsotnost dvoma, temveč odločitev sredi dvoma. Jožef ne dobi vseh odgovorov, dobi pa zagotovilo, da Bog deluje tudi tam, kjer človek ne razume. Sprejeti Marijo pomeni sprejeti skrivnost, tveganje in pot, ki je ne bo mogoče razložiti drugim. Jožefova veličina je v njegovi poslušnosti. Ne govori, ne ugovarja, ne išče dokazov. Preprosto stori, kar mu je naročeno. S tem postane varuh Marije in Jezusa, pa tudi zgled tihe vere za vse rodove. Njegova drža nas uči, da Bog pogosto deluje skozi navadne ljudi, ki so pripravljeni zaupati bolj kot razumeti. Ta odlomek nas danes nagovarja zelo osebno. Kolikokrat se tudi sami znajdemo pred situacijami, ki jih ne razumemo in ki nas je strah sprejeti? Jožef nas vabi, da v takih trenutkih ne bežimo, ampak prisluhnemo in zaupamo, da ima Bog širšo sliko, kot jo vidimo mi.  (jč)

   Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: ˝Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!˝ Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.«

Mt 3,1-3.11

   Na drugo adventno nedeljo nas Janez Krstnik vabi: »Spreobrnite se kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Janez Krstnik je ob reki Jordan pripravljal sodobnike na prihod odrešenika Jezusa Kristusa, krščeval z vodo in vabil k spreobrnitvi. Spreobrnjenje je povezano s človekovim srcem, ne z njegovo obleko ali zunanjim videzom. Zato je Janez vabi ljudi, da stopijo v vodo in prejmejo krst pokore. Janezov krst je bil drugačen od našega krsta. Njegovo potapljanje v vodo je bilo zunanje znamenje, da kandidat želi spremeniti svoje grešno življenje. Takšna je tudi adventna priprava: jaz naredim prvi korak na poti spreobrnjenja ko priznam, da sem grešnik in začnem iskati pravega odrešenika, ki mi bo odpustil moje grehe in mi podaril notranji mir.

   Toda Janez jasno pove, da njegova vloga ni končna. Poudari svojo majhnost pred tistim, ki prihaja — »nisem vreden, da bi mu nosil sandale«. S tem izpove globoko ponižnost, obenem pa razkrije, da bo Jezusova navzočnost prinesla nekaj neprimerljivo večjega. Krst, ki ga prinaša Kristus, ni več le zunanje dejanje, temveč preobrazba od znotraj. Sveti Duh simbolizira življenje, navdih, tolažbo, moč, ljubezen – vse tisto, kar človeka notranje spremeni in obnovi. Ogenj pa pomeni očiščevanje, pogum, gorečnost, pa tudi odločnost pri izpolnjevanju Božje volje. Kristusov krst je tako podoba popolne prenove človeka: ne le sprememba vedenja, temveč preobrazba srca. To je povabilo, naj odpremo prostor v sebi: najprej z vodo ponižnosti, nato z ognjem Duha, ki nas naredi pogumne, notranje svobodne in sposobne ljubezni.  (jč)

   »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« 

Mt 11,4-6

   Janez Krstnik je v ječi slišal o Jezusovem delovanju in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Janezovo življenje je bilo na veliki preizkušnji, zavedal se je, da od ljudi, ki jih je kritiziral, lahko pričakuje samo meč, ki mu bo odsekal glavo. Začel je dvomiti o smiselnosti svojega poslanstva. Videl je Jezusa, a se tudi sam ni mogel znebiti svoje zgrešene predstave o odrešeniku, ki bo mogočen vladar, pred katerim bodo vsi trepetali! Nič takega se ni zgodilo, zato je hotel dobiti odgovor na vprašanje, ali je res on Mesija. Morda se tudi nam postavlja podobno vprašanje, še posebej ko se nam zdi, da nam življenje ni naklonjeno.

   Jezus ne pošilja učencev z razlagami, ampak z dejstvi. Reče jim: »Povejte, kar ste slišali in videli.« Božje delo se pozna po življenju, ki se prebuja. Slepi zares spregledujejo, hromi vstajajo, ranjeni so očiščeni, ubogi slišijo dobro novico. Kjer se ljudem vrača dostojanstvo, tam je Bog blizu. Zadnji stavek pa se tiho dotakne srca: »Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot da Jezus pove, da ga lahko hitro spregledamo, ker ni tak, kot bi pričakovali. Ne sili se v ospredje. Deluje tiho. Pogosto prek ljudi, ki jih ne bi nikoli izbrali za Božje glasnike. Ta misel nas povabi k preprostemu pogledu: Bog je tam, kjer se rojeva življenje. Kjer nekdo najde svetlobo, ko jo je izgubil. Kjer se ranjen človek počuti sprejet. Kjer ubogi spet sliši, da je ljubljen. Če znamo to videti, se ne bomo spotaknili nad Njegovo skromno, a resnično navzočnostjo.

   »Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Mt 24,43-44

   Tako nas evangelist Matej vabi na prvo adventno nedeljo. Njegovo vabilo je malo čudno; ob začetku novega cerkvenega leta nam govori o koncu, o poslednjem dnevu, ko bo Jezus ponovno prišel na zemljo kot sodnik. In vendar je njegovo vabilo smiselno: začetek in konec spadata skupaj, ker ju povezuje ista oseba, naš Stvarnik, od katerega prihajamo in h kateremu se vračamo. Zato priprava na božič ni le obujanje lepih spominov, ampak predvsem novo podoživljanje časa, ko se je Jezus, ki je Bog, kot človek spustil na zemljo, da bi nam dal konkreten zgled, kako se moramo truditi, da bomo zanesljivo prišli v nebesa. On ni bil le eden od učiteljev, temveč je zanesljivi vodja, ki nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste obteženi in našli boste mir svojim dušam!«

   Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom opozarja: »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzímo torej dela temè in nadenímo si orožje lučí.« Fizična in tudi duhovna tema in svetloba se vedno bojujeta za prevlado. Od nas je odvisno, kaj bo v našem življenju prevladalo. V pripravi na Jezusovo rojstvo se bo treba odločiti, kako ga bomo sprejeli: Jeruzalem in Betlehem ga nista sprejela, le preprosti pastirji, ljudje z roba družbe in tisti, ki zares hrepenijo po Bogu, kot so to bili modri z Vzhoda, so našli Jezusa v Jaslicah. Ko prižigamo prvo svečko na adventnem vencu, naj bo naše srce pripravljeno, da vanj pride svetloba, vedno več svetlobe, tako da tema izgine in mi bomo postali novi ljudje.   (jč)