Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«
Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
Lk 1,1-3.17-20
Te besede Jezusa še danes zvenijo z enako močjo. Svet je poln ljudi, ki hrepenijo po smislu, upanju in resnici – poln "zrelih klasov", ki čakajo, da jih nekdo vidi, sliši in jim približa Božjo ljubezen. A delavcev je malo. Premalo je tistih, ki so pripravljeni vstati, stopiti iz cone udobja in postati orodje Božje dobrote v svetu. To ni le klic k duhovništvu ali redovništvu. To je povabilo vsakemu izmed nas. Delo na Gospodovi njivi je delo vsakdanjega pričevanja – v družini, na delovnem mestu, med prijatelji. Biti "delavec" pomeni živeti iskreno, služiti drugim in pogumno oznanjati evangelij – tudi z dejanji, kadar besede niso dovolj. A Jezus nas najprej povabi k molitvi. "Prosite Gospoda žetve." Prva naloga ni akcija, ampak odnos. Molitev. Povezanost z Gospodom, ki edini lahko pošilja in vodi. Ko molimo, se naše srce naravna na Božji pogled – in morda v tej molitvi slišimo tudi Njegov klic prav zase.
Dvainsedemdeseteri se vrnejo navdušeni. Doživeli so moč Jezusovega imena – demoni so se umikali, zlo je bežalo. Čutijo, da se nekaj velikega dogaja. A Jezus jih preseneti. Ne ustavi jih, ne razvrednoti njihove izkušnje, ampak preusmeri njihov pogled. Vrednost učenca ni v uspehu, dosežkih ali zunanjih rezultatih. Resnična moč ni v tem, kar zmore, ampak v tem, komu pripada. Jezus ne obljublja življenja brez bojev, ampak jim zagotavlja: nič vam ne bo škodovalo. Ne zato, ker bodo vedno zmagovali, ampak ker so vpisani v večnost. V varstvo Boga. Tudi mi včasih iščemo potrditev v rezultatih – v tem, koliko naredimo, koliko vplivamo, koliko nas drugi spoštujejo. Jezus pa nas vabi globlje. Pravi: "Bodi vesel, ker si moj. Ker tvoje ime ni zapisano v statistiki, ampak v nebesih." To je temeljno veselje – tiho, a trdno. Ne temelji na tem, kar dosežemo, ampak na tem, kar nam je bilo podarjeno. (jč)
Peter in Janez sta se ozrla vanj in Peter je rekel: »Poglej v naju!« In gledal je vanju v pričakovanju, da bo od njiju kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!«
Apd 3,4-6
»Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi.« To je srce evangelija: dati tisto, kar imamo od Boga. Ne vsega materialnega, ampak tistega, kar res zdravi – vero, upanje, moč za novo življenje. Peter berača že v začetku pripravi, da denar tisto, kar bo prejel. Prava pomoč ni vedno v materialnem. Tudi če nimamo bogastva, to ne pomeni, da ne moremo dati ničesar. Peter ima nekaj drugega – duhovni dar, vero, moč, ki mu je dana po Jezusovem imenu. In to je pripravljen dati naprej. Brez zadržkov. Največ, kar lahko damo, ni stvar, ampak dar, ki prihaja iz odnosa z Bogom – molitev, vera, upanje, pogum, ljubezen, Božja moč. To je srčika stavka. Peter ne deluje v svojem imenu ali moči, ampak v Jezusovem imenu – to pomeni z Njegovo oblastjo. In v tem imenu človek prejme ozdravljenje. Peter ne samo pomaga – on človeka povabi v novo življenje. Jezusovo ime ima moč. Ne gre za čudež kot predstavo, ampak za znamenje nove resničnosti – da po veri v Kristusa človek lahko vstane: iz bolezni, greha, obupa, brezizhodnosti.
Danes praznujemo dva stebra Cerkve – Petra, skalo vere, in Pavla, ognjeni glasnik evangelija. Bila sta različna po značaju, po poti in izkušnjah, a združena v eni stvari: vdanosti Kristusu. Peter je bil Jezusov učenec, ki ga je spremljal vseskozi. Bil je apostol, ki marsičesa ni razumel, vsaj tistih nebeških resničnosti. Naredil je mnogo napak, preveč je mislil posvetno, zato ga je Jezus grajal. Bil je slaboten, a kljub temu, ali morda prav zaradi tega, ga je Jezus izbral za prvega papeža. Prevladala je ljubezen do Boga. Peter nas uči, da tudi padci niso konec, če se vrnemo k Bogu z iskrenim srcem. Pavlova pot je zelo drugačna. Bil je goreč nasprotnik Jezusa in kristjanov. Prav zaradi tega, se mu prikaže Jezus in se mu razodene. Tako postane goreč oznanjevalec Jezusovega nauka, misijonar narodov. Pavel nas uči, da nihče ni tako daleč, da ga ne bi mogla doseči milost. Oba sta svoje življenje položila za resnico evangelija. Njuna pot ni bila lahka, a je bila polna smisla – ker sta živela za Nekoga večjega od sebe. Naj tudi mi pogumno hodimo po poti vere: s Petrovo stanovitnostjo in Pavlovo gorečnostjo. Bog ne išče popolnih – išče predanih. (jč)
»Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.«
Jn 16,12-13
Danes obhajamo nedeljo Svete Trojice. Morda je težko razložiti, da imamo enega Boga, ki se razodeva v treh osebah. Verujemo v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Pri krstu nas duhovnik pokriža in spregovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tako Bog vstopa v naše življenje kot troedini Bog. Oče – izvir vsega, stvarnik. Sin (Jezus Kristus) – Božja Beseda, učlovečeni Odrešenik. Sveti Duh – Božja navzočnost, ki posvečuje, vodi in daje življenje. Vsaka oseba je popolnoma Bog – ne del Boga, ne trije bogovi, ampak ena božanska narava, trojna osebnost.
Bog je odnos. V samem bistvu Bog ni samotar, ampak občestvo ljubezni. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, Duh Sveti je ta vez ljubezni. Trojica pomeni, da je ljubezen večna in bistvena za Boga – ne le dejanje, ampak njegova narava. Odrešenje je delo Svete Trojice. Oče pošlje Sina. Sin se učloveči, živi, umre in vstane. Sveti Duh posreduje Kristusovo navzočnost, vodi Cerkev, prenavlja srca. Vsaka oseba sodeluje pri odrešenju, vsaka na svoj način, v popolnem soglasju. Ko molimo, pogosto molimo Očetu po Sinu v Svetem Duhu. Vsak zakrament, posebej krst, se opravi "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" – to je temelj krščanske identitete. Ker je Bog Trojica – popolna enota v različnosti – tudi Cerkev naj bi bila skupnost različnih ljudi, ki živijo v edinosti, ljubezni in medsebojnem darovanju.
Sveta Trojica ni hladna teološka konstrukcija – je živ odnos. Bog Oče nas je ustvaril. Bog Sin je umrl za nas. Bog Sveti Duh nas prenavlja in vodi. Vsi trije sodelujejo v našem življenju. Zato prosimo Svetega duha, da nas razsvetljuje, da bomo hodili po pravi poti, ki nas vodi v življenje. (jč)
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« … »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.
Lk 9,20.23-24
Jezus tudi danes postavlja meni, tebi, vsakemu človeku posebej vprašanje: Kdo sem jaz zate? Je le zgodovinska oseba, prerok, učitelj morale – ali pa je resnično Božji Sin, tisti, ki je v središču mojega življenja? Peter odgovori: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." Njegov odgovor je izraz vere, ki mu ni bila dana od ljudi, ampak, kot pravi Jezus, od nebeškega Očeta. To pomeni, da pravega spoznanja o Jezusu ne moremo doseči le z razumom – potrebna je vera, odprtost srca, Božja milost. Če resnično verjamem, da je Jezus Božji Sin, potem bo to vidno v mojem načinu življenja: v ljubezni, odpuščanju, zvestobi in iskanju resnice. V sodobnem svetu, kjer je veliko glasov, ki želijo določiti, kdo je Jezus – od tega, da je le mit, do tega, da je bil zgolj dober človek – je pomembno, da znamo jasno in osebno pričati o svoji veri: Zame je Jezus moj Gospod, moj Odrešenik, moj prijatelj.
"Če hoče kdo iti za menoj..." Jezus ne sili nikogar. Vabi – ljubeče, svobodno. Hočeš iti za Njim? Odločitev je tvoja. Toda če se za to pot odločiš, potem se začne resnična preobrazba. Odpoved samemu sebi ne pomeni, da se moramo sovražiti ali zanikati svojo vrednost. Gre za to, da se ne postavljamo v središče sveta. Da ne živimo le zase. Da znamo reči: Ne moji volji, ampak Božji. Gre za ponižnost, za odprtost, da se pustimo oblikovati po Božji podobi – ne po svojih sebičnih željah. Križ ni samo trpljenje – križ je življenje s svojimi bremeni, odgovornostmi, izzivi. Vsak ima svoj križ – nihče ni brez njega. Pomembno pa je, da ga ne nosimo z uporom, ampak z vero. Jezus nas ne vabi, da iščemo križ, ampak da ga sprejmemo. S tem postane naš križ – čeprav težak – tudi pot k življenju. Jezus je prvi, ki je šel po tej poti odpovedi, križa in ljubezni. In ker hodi pred nami, vemo, da nas ne bo pustil same.
"Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." Apd 2,1-4
Binkošti niso le spomin na dogodek. So slika, kaj se zgodi, ko Bog stopi v prostor, kjer so ljudje skupaj – ne nujno popolni, a pripravljeni. “Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.” Ključ je ravno v tem: bili so skupaj. V molitvi, v čakanju, v upanju. In potem se zgodi – nenadoma. Bog ne pride vedno po urniku. Pride, ko najmanj pričakuješ, a vedno ob pravem času. Ne pride tiho. Pride z močjo. Kot vihar, kot ogenj, ki ne požge, ampak prebudi. Ne kot tolažba, ampak kot zagon. Ne le za osebno srečo, ampak za poslanstvo. Jeziki kot plameni niso uničili – razsvetlili so. Vsak je bil zadet, nihče ni bil izpuščen. Vsak je dobil dar, ne zato, da bi se umaknil, ampak da bi šel naprej – oznanjat, gradit, povezovat.
Ti jeziki kot plameni niso naključje. Ogenj v Svetem pismu simbolizira Božjo navzočnost, očiščenje, moč. In kar je ključno – “nad vsakim je obstal po eden”. Nihče ni bil spregledan. Božji Duh ne dela selekcije po merilih sveta. Ko pride, napolni vsakega, ki je odprt. In rezultat? Govorili so. Ne z lastnimi besedami, ampak z besedami, ki jih je dajal Duh. Presegli so svoje meje. Strah je zamenjala svoboda. Tišina je postala oznanilo.
Binkošti nas vabijo, da ne čakamo na idealne pogoje. Da se zberemo. Da si dovolimo biti odprti. In da verjamemo: če je lahko Bog napolnil tisto hišo s svojo prisotnostjo, jo lahko napolni tudi danes – v tvojem srcu, tvoji skupnosti, tvojem življenju. Vse, kar potrebuje, je prostor in pripravljenost.