Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« … Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel.  

Lk 10,25-27.33-34

Ljubi Boga. Z vsem. Ne napol, ne občasno. Ljubi ga z vsem srcem, ko ti gre dobro, in z vso močjo, ko si na tleh. Z vsem mišljenjem – torej tudi takrat, ko dvomiš, ko ne razumeš. In potem ljubi bližnjega – ne le tistega, ki ti je všeč, ampak vsakega človeka. In ljubi ga kakor samega sebe. To pomeni, da moraš tudi sebe videti z Božjimi očmi – kot vrednega ljubezni. To ni le zapoved, to je pot. Če res vzamemo te besede zares, se spremeni vse: naš odnos do Boga, do drugih in do sebe. Ni več prostora za površnost. Ljubezen ni občutek – je odločitev. In ta odločitev nas vodi v življenje, ki ne mine. Večno življenje se ne začne po smrti. Začne se zdaj – ko se odločimo ljubiti tako, kot nas uči Jezus.

   V življenju pogosto hodimo mimo ljudi, ki so ranjeni – ne nujno telesno, ampak v srcu, v duši, v upanju. Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu pokaže, kaj pomeni prava ljubezen do bližnjega: ne vprašanja, kdo je kriv, ne iskanje izgovorov, ampak dejanje sočutja. Samarijan ne samo vidi bolečino – ustavi se, pristopi, oskrbi in ostane. Ne gre naprej, dokler ni prepričan, da je za človeka poskrbljeno. To ni le zgodba o prijaznosti. To je klic k življenju, kjer ni dovolj, da čutimo – moramo ukrepati. Sočutje brez dejanja je samo dober občutek. Prava ljubezen vedno nekaj stane: čas, udobje, varnost, včasih tudi denar. A prav v tem je moč – ker ko pomagamo drugemu, postajamo podobni Kristusu. Vprašanje, ki ga prilika postavlja vsakemu od nas, ni: »Kdo je moj bližnji?« Temveč: »Komu bom jaz bližnji danes?«

   Peter in Janez sta se ozrla vanj in Peter je rekel: »Poglej v naju!« In gledal je vanju v pričakovanju, da bo od njiju kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!«

Apd 3,4-6

   »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi.« To je srce evangelija: dati tisto, kar imamo od Boga. Ne vsega materialnega, ampak tistega, kar res zdravi – vero, upanje, moč za novo življenje. Peter berača že v začetku pripravi, da denar tisto, kar bo prejel. Prava pomoč ni vedno v materialnem. Tudi če nimamo bogastva, to ne pomeni, da ne moremo dati ničesar. Peter ima nekaj drugega – duhovni dar, vero, moč, ki mu je dana po Jezusovem imenu. In to je pripravljen dati naprej. Brez zadržkov. Največ, kar lahko damo, ni stvar, ampak dar, ki prihaja iz odnosa z Bogom – molitev, vera, upanje, pogum, ljubezen, Božja moč. To je srčika stavka. Peter ne deluje v svojem imenu ali moči, ampak v Jezusovem imenu – to pomeni z Njegovo oblastjo. In v tem imenu človek prejme ozdravljenje. Peter ne samo pomaga – on človeka povabi v novo življenje. Jezusovo ime ima moč. Ne gre za čudež kot predstavo, ampak za znamenje nove resničnosti – da po veri v Kristusa človek lahko vstane: iz bolezni, greha, obupa, brezizhodnosti.

   Danes praznujemo dva stebra Cerkve – Petra, skalo vere, in Pavla, ognjeni glasnik evangelija. Bila sta različna po značaju, po poti in izkušnjah, a združena v eni stvari: vdanosti Kristusu. Peter je bil Jezusov učenec, ki ga je spremljal vseskozi. Bil je apostol, ki marsičesa ni razumel, vsaj tistih nebeških resničnosti. Naredil je mnogo napak, preveč je mislil posvetno, zato ga je Jezus grajal. Bil je slaboten, a kljub temu, ali morda prav zaradi tega, ga je Jezus izbral za prvega papeža. Prevladala je ljubezen do Boga. Peter nas uči, da tudi padci niso konec, če se vrnemo k Bogu z iskrenim srcem. Pavlova pot je zelo drugačna. Bil je goreč nasprotnik Jezusa in kristjanov. Prav zaradi tega, se mu prikaže Jezus in se mu razodene. Tako postane goreč oznanjevalec Jezusovega nauka, misijonar narodov. Pavel nas uči, da nihče ni tako daleč, da ga ne bi mogla doseči milost. Oba sta svoje življenje položila za resnico evangelija. Njuna pot ni bila lahka, a je bila polna smisla – ker sta živela za Nekoga večjega od sebe. Naj tudi mi pogumno hodimo po poti vere: s Petrovo stanovitnostjo in Pavlovo gorečnostjo. Bog ne išče popolnih – išče predanih.  (jč)

   Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«

   Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«    

Lk 1,1-3.17-20

   Te besede Jezusa še danes zvenijo z enako močjo. Svet je poln ljudi, ki hrepenijo po smislu, upanju in resnici – poln "zrelih klasov", ki čakajo, da jih nekdo vidi, sliši in jim približa Božjo ljubezen. A delavcev je malo. Premalo je tistih, ki so pripravljeni vstati, stopiti iz cone udobja in postati orodje Božje dobrote v svetu. To ni le klic k duhovništvu ali redovništvu. To je povabilo vsakemu izmed nas. Delo na Gospodovi njivi je delo vsakdanjega pričevanja – v družini, na delovnem mestu, med prijatelji. Biti "delavec" pomeni živeti iskreno, služiti drugim in pogumno oznanjati evangelij – tudi z dejanji, kadar besede niso dovolj. A Jezus nas najprej povabi k molitvi. "Prosite Gospoda žetve." Prva naloga ni akcija, ampak odnos. Molitev. Povezanost z Gospodom, ki edini lahko pošilja in vodi. Ko molimo, se naše srce naravna na Božji pogled – in morda v tej molitvi slišimo tudi Njegov klic prav zase.

   Dvainsedemdeseteri se vrnejo navdušeni. Doživeli so moč Jezusovega imena – demoni so se umikali, zlo je bežalo. Čutijo, da se nekaj velikega dogaja. A Jezus jih preseneti. Ne ustavi jih, ne razvrednoti njihove izkušnje, ampak preusmeri njihov pogled. Vrednost učenca ni v uspehu, dosežkih ali zunanjih rezultatih. Resnična moč ni v tem, kar zmore, ampak v tem, komu pripada. Jezus ne obljublja življenja brez bojev, ampak jim zagotavlja: nič vam ne bo škodovalo. Ne zato, ker bodo vedno zmagovali, ampak ker so vpisani v večnost. V varstvo Boga. Tudi mi včasih iščemo potrditev v rezultatih – v tem, koliko naredimo, koliko vplivamo, koliko nas drugi spoštujejo. Jezus pa nas vabi globlje. Pravi: "Bodi vesel, ker si moj. Ker tvoje ime ni zapisano v statistiki, ampak v nebesih." To je temeljno veselje – tiho, a trdno. Ne temelji na tem, kar dosežemo, ampak na tem, kar nam je bilo podarjeno.   (jč)

   »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« … »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.

Lk 9,20.23-24

   Jezus tudi danes postavlja meni, tebi, vsakemu človeku posebej vprašanje: Kdo sem jaz zate? Je le zgodovinska oseba, prerok, učitelj morale – ali pa je resnično Božji Sin, tisti, ki je v središču mojega življenja? Peter odgovori: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." Njegov odgovor je izraz vere, ki mu ni bila dana od ljudi, ampak, kot pravi Jezus, od nebeškega Očeta. To pomeni, da pravega spoznanja o Jezusu ne moremo doseči le z razumom – potrebna je vera, odprtost srca, Božja milost. Če resnično verjamem, da je Jezus Božji Sin, potem bo to vidno v mojem načinu življenja: v ljubezni, odpuščanju, zvestobi in iskanju resnice. V sodobnem svetu, kjer je veliko glasov, ki želijo določiti, kdo je Jezus – od tega, da je le mit, do tega, da je bil zgolj dober človek – je pomembno, da znamo jasno in osebno pričati o svoji veri: Zame je Jezus moj Gospod, moj Odrešenik, moj prijatelj.

   "Če hoče kdo iti za menoj..." Jezus ne sili nikogar. Vabi – ljubeče, svobodno. Hočeš iti za Njim? Odločitev je tvoja. Toda če se za to pot odločiš, potem se začne resnična preobrazba. Odpoved samemu sebi ne pomeni, da se moramo sovražiti ali zanikati svojo vrednost. Gre za to, da se ne postavljamo v središče sveta. Da ne živimo le zase. Da znamo reči: Ne moji volji, ampak Božji. Gre za ponižnost, za odprtost, da se pustimo oblikovati po Božji podobi – ne po svojih sebičnih željah. Križ ni samo trpljenje – križ je življenje s svojimi bremeni, odgovornostmi, izzivi. Vsak ima svoj križ – nihče ni brez njega. Pomembno pa je, da ga ne nosimo z uporom, ampak z vero. Jezus nas ne vabi, da iščemo križ, ampak da ga sprejmemo. S tem postane naš križ – čeprav težak – tudi pot k življenju. Jezus je prvi, ki je šel po tej poti odpovedi, križa in ljubezni. In ker hodi pred nami, vemo, da nas ne bo pustil same.