Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!«

Raz 7,9-10

   Praznik vseh svetih nam odpira pogled v nebesa, kjer pred Božjim prestolom stoji velika množica ljudi iz vseh narodov, rodov in jezikov. To so ljudje, ki so v svojem življenju na različne načine odgovorili na Božjo ljubezen. Niso bili vsi veliki po človeških merilih, niso bili brez napak in preizkušenj, vendar so vztrajali v veri, upanju in ljubezni. Svetost se pogosto rojeva v majhnih, tihih dejanjih: v prijazni besedi, odpuščanju, potrpežljivosti, skrbi za bližnjega in zvestobi tudi takrat, ko je težko. Svetniki niso samo tisti, katerih imena so zapisana v koledarju. Svetost je klic, namenjen vsakemu izmed nas. Današnji praznik nas vabi, da na smrt ne gledamo samo kot na slovo, ampak tudi v luči krščanskega upanja. Verujemo, da nas Božja ljubezen presega, da je močnejša od smrti in da je v Kristusu odprta pot v večno življenje.

   Naj nas praznik vseh svetih spodbuja, da že danes živimo tako, da bo po nas v svetu več dobrote, miru in ljubezni. V evangeliju nam jezus priporoča, da živimo v smislu osmerih blagrov. Jezusovi blagri so pot svetosti, ki je odprta vsakemu izmed nas. Ne zahtevajo, da postanemo slavni ali izjemni, ampak da v vsakdanjih odnosih živimo z Jezusovim srcem. Da znamo prisluhniti, odpustiti, pomagati, biti usmiljeni in ostati zvesti dobremu tudi takrat, ko nas nihče ne vidi. Naj nam Jezusovi blagri postanejo življenjski vodnik, da bomo že tukaj na zemlji prinašali znamenja Božjega kraljestva in nekoč dosegli polnost življenja pri Bogu.

   Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Mt 22,17-21

   Danes je misijonska nedelja. Ta dan imamo pred očmi misijonarje, ki delujejo med ljudmi, ki še evangelija ne poznajo. Dobro je imeti pred očmi tudi Evropo in našo deželo Slovenijo, kjer mnogi ne poznajo Jezusa kot Boga. V šoli so sicer slišali nekaj o tem izjemnem človeku, a to ni dovolj, da bi Jezusa sprejeli za svojega učitelja. Za nas, ki se zbiramo v cerkvah, Jezus ni le velik človek, ampak Bog, ki se je učlovečil, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad, kako je vsakemu izmed nas podaril življenje in nam zaupal poslanstvo, da smo tukaj in sedaj njegovi pričevalci. Vsi, ki ne verujejo v Boga bodo spoznali resničnega Jezusa, ko bodo videli, da je on naš voditelj, naša moč in naš zgled. Naša vera ni le lep nauk, odgovor na Božjo ljubezen.

   V današnjem evangeliju Jezus odgovarja na izzivanje farizejev. Jezusov odgovor na vprašanje o davku je kratek, a nosi globoko sporočilo za naše življenje. Njegovi sogovorniki so ga želeli ujeti v past, on pa jih je povabil k razmisleku o tem, kaj komu pripada. Cesarju pripada denar, na katerem sta njegova podoba in napis. Toda človek nosi v sebi nekaj veliko dragocenejšega: Božjo podobo. Našega življenja, naše ljubezni in našega dostojanstva ni mogoče izmeriti z denarjem ali kupiti z materialnimi dobrinami. Vse to je dar, ki smo ga prejeli od Boga. Bog od nas ne zahteva le nekaj trenutkov našega časa, ampak odprto srce. Želi si naše zaupanje, našo iskrenost in pripravljenost, da ljubimo tudi takrat, ko je težko. Želi, da mu pripadamo ne le z besedami, ampak tudi s svojimi dejanji.

   Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Mt 22,35-39

   Farizeji so Jezusa pogosto skušali in izzivali, da bi mu dokazali, da njegov nauk ni v skladu z judovsko vero. Eden izmed njih ga je vprašal, katera je največja zapoved. Jezus mu je povedal, da je Bog, od katerega prihaja vse, kar je ustvarjeno, prvi, ki mu moramo izkazovati ljubezen in hvaležnost. In kako naj ljubimo Boga, ki ga ne vidimo? Jezus jim pravi, da je druga zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« dopolnitev prve. Boga lahko ljubimo samo z bližnjim, s katerim se vsak dan srečujemo. To je za mnoge najtežje. Drug na drugem odkrivamo napake in slabosti, zato pogostokrat iščemo dlako v jajcu. Med ljudmi ni popolne ljubezni. Jezus nas vabi, da smo prizanesljivi drug do drugega, da drug drugemu pomagamo in spoštujemo drug drugega, saj smo vsi otroci nebeškega Očeta.

   V odlomku iz 2. Mojzesove knjige beremo Gospodovo besedo: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj! Ne zatirajte nobene vdove in sirote!« Biti moramo prizanesljivi vsakomur, ki pride s kakšno prošnjo za pomoč. Bog, ki vidi stisko človeka, sliši njegov tihi klic in se zavzema za tiste, ki se sami težko branijo pred krivico. Bog nas spominja, da je vsak človek vreden spoštovanja, ne glede na to, od kod prihaja, koliko ima premoženja ali kakšen je njegov družbeni položaj. Tujec, ki išče sprejetost, vdova, ki se spopada z osamljenostjo, sirota, ki pogreša varnost in ljubezen, ter ubogi, ki ne ve, kako bo preživel jutrišnji dan, niso pozabljeni v Božjih očeh. Prav v njihovi ranljivosti se razodeva naše poslanstvo: da postanemo bližnji tistim, ki potrebujejo pomoč, razumevanje in človeško toplino. Ljubezen do Boga se vedno znova preizkuša v našem odnosu do človeka. Ni dovolj, da molimo, obiskujemo cerkev in poslušamo Božjo besedo, če ob tem ostajamo brezbrižni do trpljenja bližnjih. Naša vera postane živa takrat, ko se spremeni v dejanja.

   Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.

Iz 25,6-8

   Božja beseda nam danes odpira pogled v prihodnost, ki je večja od vseh naših predstav in pričakovanj. Prerok Izaija nam govori o Gospodu, ki na svoji sveti gori pripravlja gostijo za vsa ljudstva. To ni navadna gostija, na kateri bi se ljudje zbrali le ob hrani in pijači. Je znamenje Božje bližine, njegove dobrote in odrešenja, ki ga Bog podarja vsem ljudem. Pri njegovi mizi je prostor za vsakega človeka, ne glede na njegov izvor, preteklost ali življenjske preizkušnje. Gospod želi odstraniti tudi zagrinjala, ki jih ljudje postavljamo med seboj. Kolikokrat nas ločujejo predsodki, zamere, sebičnost in nepripravljenost odpuščati! Kolikokrat vidimo v drugem človeku nasprotnika, namesto da bi v njem prepoznali brata ali sestro! Božja gostija pa je gostija občestva, sprave in ljubezni. Bog nas vabi, naj že danes pripravljamo prostor za njegovo kraljestvo: s prijazno besedo, z odprtim srcem, s potrpežljivostjo in z roko, ki jo ponudimo človeku v stiski.

   Vrhunec te obljube so besede: »Za vselej bo uničil smrt.« To je srce našega krščanskega upanja. Smrt je ena najglobljih skrivnosti in najtežjih bolečin človeškega življenja. Ob izgubi ljubljene osebe ostanejo praznina, spomini in vprašanja, na katera pogosto ne najdemo odgovora. Toda za kristjana smrt nima zadnje besede. Naša vera je usmerjena v Jezusa Kristusa, ki je šel skozi trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje nam oznanja, da je Božja ljubezen močnejša od groba in da je v njem odprta pot v večno življenje. Njegova obljuba nam daje pogum, da kljub preizkušnjam nadaljujemo pot, da ljubimo, odpuščamo in delamo dobro.