»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Lk 18,10-14

   Ne znam moliti! Tako se marsikdo danes opravičuje, a tudi v Jezusovem času so mnogi priznali, da ne znajo moliti. Zato jim je Jezus povedal priliko o dveh molivcih, o farizeju in cestninarju, ki se vsak na svoj način postavita pred Boga. Farizej se hvali pred Bogom, ko trdi, kako izpolnjuje vse zapovedi in se povišuje. Cestninar pa prizna da je grešnik in nekje zadaj v kotu prosi Božjega usmiljenja. Farizeja Gospod ni slišal, ker je poln samega sebe in Boga ne potrebuje, cestninarju pa nakloni svoje usmiljenje. Kako molim jaz: kot farizej ali kot cestninar? Ni treba posnemati ne prvega ne drugega, kajti Bog me hoče imeti pred seboj takšnega kot sem. Zato bom pravilno molil, ko bom našel odgovor na vprašanje: Kako se počutim pred Bogom? Kaj mu želim povedati o svojem življenju?

   »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Gre za močno misel o ponižnosti in resnični vrednosti človeka. Sporoča, da oholost in napuh vodita k padcu, medtem ko skromnost in ponižnost odpirata pot do resničnega spoštovanja in povzdignjenja — ne nujno v očeh ljudi, temveč v Božjih očeh ali v moralnem smislu. Povišuje se tisti, ki postavlja sebe nad druge, ki meri svojo vrednost po primerjavi, ki išče priznanje namesto resnice. Tak človek se oddaljuje od Boga, saj v svojem srcu nima prostora za milost – ker meni, da je sam dovolj. Ponižuje pa se tisti, ki spozna svojo krhkost in omejenost. Ne v smislu samoponiževanja, temveč v iskrenosti, ki se ne boji priznati: »Potrebujem Boga.« Tak človek se odpira Ljubezni, ki ga dvigne. Duhovna resnica te prilike je preprosta, a zahtevna: Bog gleda na srce, ne na zunanjost. Tisto, kar se v očeh sveta zdi veliko, v Božjih očeh pogosto postane majhno. In tisto, kar je majhno, a iskreno, Bog povzdigne.   (jč)