Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!« Vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu vekomaj. Amen.«

Raz 7,9-12

   Praznik vseh svetih nas vsako leto spomni, da svetost ni nekaj oddaljenega ali nedosegljivega. Ni rezervirana le za tiste, ki imajo svoje ime zapisano v koledarju, niti ni stvar popolnosti, ki je človek sam ne zmore. Svetost je življenje, ki se pusti oblikovati Božji ljubezni. Svetniki so ljudje iz mesa in krvi — ljudje z napakami, dvomi, ranami. A v njih je bilo nekaj odločilnega: pustili so, da jih je Bog našel. Zaupali so, da jih ima rad kljub vsemu, in to zaupanje jih je spremenilo. Svetniki so tisti, ki so ljubili bolj kot drugi, ki so v vsakdanjih stvareh iskali Boga: v delu, v molitvi, v skrbi za druge, v tihem prenašanju trpljenja. Ta praznik ni le pogled v nebo, temveč povabilo za zemljo. Bog nas kliče k svetosti tam, kjer smo — v družini, v službi, med prijatelji, v preizkušnjah in radostih vsakdana. Svetost ni nekaj izven dosega; je pot, ki se začne z majhnimi dejanji ljubezni in zvestobe.

   Ko danes gledamo v množico svetih, ne gledamo le na tiste, ki jih častimo v cerkvi, ampak tudi na tiste, ki so živeli med nami: starše, stare starše, prijatelje, učitelje vere in dobrote. Njihovo življenje je tiha pridiga o tem, da Bog deluje v vsakem srcu, ki se mu odpre. Naj ta praznik v nas znova prebudi hvaležnost — da nismo sami na poti vere, da smo obkroženi z neštetimi pričevalci upanja,
in da nas v nebesih čaka občestvo ljubezni, kjer Bog obriše vsako solzo in napolni vse s svojo svetlobo. Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega.    (jč)