Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.«
Mt 25,34–36

Danes se s hvaležnostjo in molitvijo spominjamo vseh, ki so nas prehiteli v večnost — staršev, sorodnikov, prijateljev, tistih, ki so v tišini in veri hodili svojo življenjsko pot. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu, njihova dela ljubezni so svetle sledi na naših poteh. V njih je Gospod že v tem življenju pokazal svoje obličje — ko so delili kruh, izrekli toplo besedo, ponudili roko sočutja. V spominu vseh vernih rajnih ne gledamo nazaj s težo žalosti, temveč z vero v obljubo, da smrt ni konec, ampak vrata v novo življenje. Kristus, ki je premagal smrt, kliče svoje z besedami: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta.«

   Prerok Izaija (25,6-8) nam riše podobo gostije, mize, kjer so vsi povabljeni, kjer ni več žalosti ne solz. Bog sam bo obrisal solze z vseh obrazov — to je obljuba, ki zdravi srce in prižiga upanje. Za nas, ki še hodimo po poti življenja, je to povabilo, da živimo z odprtim srcem, da delimo dobroto, odpuščamo, ljubimo. Kajti vsako dejanje ljubezni je vstopnica za gostijo, ki jo Gospod pripravlja v svojem kraljestvu.

   Molitev: Gospod Jezus Kristus, v tvoje usmiljene roke izročamo vse verne rajne. Naj jih tvoja ljubezen očisti, razsvetli in napolni z mirom. Naj v tvojih nebesih najdejo počitek, in naj svetloba tvojega obličja sveti nad njimi na veke. Tudi nam, ki še hodimo po poti vere, daj pogum, da v vsakem človeku prepoznamo tebe — lačnega, žejnega, tujca, bolnega, osamljenega. Naj naša dela usmiljenja postanejo most, po katerem bomo nekoč stopili v tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.