V soboto, 25. maja, smo pri Sveti Magdaleni praznovali. Že zjutraj smo se srečali v dvorani in se drug drugemu na kratko predstavili. Čeprav se srečujemo pri sveti maši, naši otroci pa pri verouku, se vseeno vsi še ne poznamo med seboj. Pater Jože je z otroki in gospodom Vladom pripravil predstavo z naslovom Pripoved o stvarjenju po Ostržku. Nastopajoči so bili imenitni in vzdušje je bilo svečano. Po predstavi so se otroci v mladinski sobi pogovarjali o vsebini predstave. Odrasli pa smo v dvorani prisluhnili besedam papeža Frančiška, ki jih je na zloženkah za nas pripravil pater France. Odgovori svetega očeta na vprašanja o tem, kako živeti vero v današnjem svetu, so nas nagovorili, da smo tudi mi razmišljali o teh vprašanjih skupaj s patrom Francetom. Nato smo se razdelili v skupine in počeli različne stvari. Nekaj odraslih je pripravilo ustvarjalne delavnice za otroke, na voljo so bile družabne igre, ena skupina otrok je v kuhinji s pomočjo starejših pekla sladke dobrote, ena skupina otrok in odraslih pa je okrasila cerkev za prihajajočo nedeljo, ko bodo v središču pozornosti prvoobhajanci. Po kosilu se je večina zadržala v prijetnem klepetu in ob različnih igrah na dvorišču župnišča še v pozno popoldne.
V soboto, 11. 05. 2013, je župnijska Karitas v goste povabila naše starejše župljane. Zbralo se nas je okoli 40. Žal so nas nekateri, ki so bili še lani z nami, že zapustili.
Začeli smo s sveto mašo, kjer je bila priložnost za prejem bolniškega maziljenja. Bogoslužje je polepšal naš mešani pevski zbor. Po maši je sledilo druženje v župnijski dvorani, kjer smo se okrepčali ob dobri hrani in čaju. Zapeli smo nekaj ljudskih in cerkvenih pesmi; bistvo vsega pa je bilo druženje in klepetanje ter obujanje spominov na »lepe čase«.
V torek, 12. marca, je naš župnik p. Jože Poljanšek praznoval svoj življenjski jubilej, 50 let življenja. Ob tej priložnosti se je pri večerni maši Bogu zahvalil za dar življenja in za vse, kar je skozi razna življenjska obdobja doživel. Pri homiliji nam je zaupal svojo pot. Po osnovni šoli se je izučil za soboslikarja. To znanje s pridom uporablja ob prenovi župnijskih prostorov, saj je pred leti polepšal našo župnijsko cerkev in župnišče. Trenutno pa ureja prostore nekdanje gospodarske stavbe. Duhovniški poklic je začutil ob novi maši svojega brata Janeza. Tako je l. 1987 vstopil v novinciat v Mariboru. Nato je nadaljeval študij na teološki fakulteti v Ljubljani in ga končal v Neaplju. Leta 1997 je bil posvečen v duhovnika v Dravljah in istega leta postal naš kaplan. Kot kaplan je imel posebno skrb za mladino in otroke. Z njimi je pripravil veliko število igric in tudi večjih iger, s katerimi so se predstavili župnijskemu občestvu. Vmes je šel na podiplomski študij v Rim. Po vrnitvi je nadaljeval z delom v naši župniji in leta 2008 postal župnik. S tem se mu je razširil delokrog na vso župnijo. Za vse smo mu zelo hvaležni. Po obhajilu mu je Eva Kovačevič v imenu veroučencev zaigrala dve pesmi, v imenu župnijskega pastoralnega sveta in pevcev je izrekel voščilo Jože Čonč, šopek s skromnim darilom mu je izročila organistka Joca Ogrinc, pevci pa so mu zapeli pesem.
DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD
»Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.«
V taki Božji prisotnosti nas je 10 Magdalenčanov 20. aprila pri Sv. Ignaciju na Pohorju Jezus nagovarjal, da bi v ljubezni začutili lepoto stvarstva in njegovo prisotnost vsepovsod. Ob psalmu 139 – »Gospod preizkusil si me in me poznaš, zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko, prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči.« S tako skrbjo in ljubeznijo se nam je Jezus razodeval v vsaki situaciji. Kamor koli bi se želeli skriti, vsepovsod je. Celo v temi nas čaka in nam prižge lučko, da bi res začutili, da je on vsepovsod.
S svojo prisotnostjo nas je nagovarjal po Mateju v konkretnih situacijah, tudi takrat, ko je stiska tako velika, ko človek več nima kaj jesti ali kaj obleči. A eno je potrebno, »iščite najprej božjega kraljestva in vse ostalo vam bo navrženo«. Zaupajte in ne bodite maloverni, »kajti vaš nebeški oče ve, česa potrebujete«. Ali je moja, naša vera res tako močna, da temu res verjamem?
Po neverjetni bitki s časom in divji vožnji z avtomobilom, smo se v zadnjih sekundah spravili na avtobus. Vrata so se zaprla, ko se je slika brez zvoka, v počasnem posnetku ustavila na uri avtobusa. 6:59, 7:00. HOUSTON, WE ARE READY!
Deževalo je kot iz škafa in kaplje so tekmovale na oknu našega avtobusa. Hiter pogled čez sedeže od zadaj naprej, je pokazal običajno postavitev. Večina nas že tudi poleti potrebuje kapo, čeprav je naša župnija znana po tem, da je p. Jože pritegnil ogromno mladih in najmlajših. Vsak od nas nosi svojo zgodbo in takšno romanje me vedno spominja na film Kdo tam poje.