V nedeljo 20. oktobra smo v naši župniji praznovali lep jubilej našega duhovnega pomočnika p. Franceta Zupančiča. Slovesnost smo praznovali pri obeh dopoldanskih mašah. Pri jutranji maši sta s p. Francetom somaševala še p. Ivan Hočevar in župnik p. Jože, ki je v uvodnem pozdravu predstavil življenje in delo slavljenca. Slovesnost so popestrili domači pevci, ki so lepo prepevali mašo in izbrane pesmi. V imenu župnijskega pastoralnega sveta in župljanov sem spregovoril nekaj besed zahvale z dobrimi željami, ga Anica pa mu je izročila šopek. Po maši smo se srečali v dvorani župnišča, kjer smo se zadržali ob prigrizku, lepi torti, ki jo je spekla ga. Anica, in prijetnem pogovoru.

    V nedeljo, 21. julija smo praznovali god naše župnijske zavetnice sv. Magdalene. Ob tej priložnosti smo se spomnili 50 letnice prisotnosti jezuitov v naši župniji. Člani ožjega odbora smo pripravili praznovanje in oblikovali slovesno mašo, ki je bila ob 10. uri. Dogodek je posnela tudi tv Exodus. Po sv. maši smo se družili ob bograču in drugih dobrotah v dvorani gospodarskega poslopja in pred njo. Doživeli smo prelep prazničen dan. Tekste je pripravila ga. Anica Durič.

   Dragi patri jezuiti, v imenu ŽPS in vseh župljanov Sv. Magdalene prav lepo pozdravljeni.

   Naša župnija je kraj in prostor, kjer ste 50 let uresničevali svoje poslanstvo, z nami skupaj živeli in delili vse, kar vam je Bog položil v srce. Če toliko časa z nekom skupaj živiš, z njim deliš to kar ti je podarjeno, odpiraš svoje srce in mu dovoliš, da vanj tudi pogleda, postaneš del skupnosti same in neizogibno pustiš pečat samega sebe. To ste jezuiti, posebni in drugačni apostoli, ki nas s svojo gorečnostjo in potrpežljivostjo korak za korakom vodite k spoznanju samega sebe in k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom. Vse to v Ignacijevem duhu z vodilom: Vse v večjo božjo slavo! Tako ste v nas prebujali vero, upanje, veselje, ljubezen in odrešenje. Ta duh je naši župniji prinesel novo globino.

Ker je naša zavetnica Sv. Magdalena, bi vam v zahvalo radi podarili nekaj besed in simbolično alabastrno posodo. Simbol veselja, da ste med nami in v znamenje naše majhnosti in ponižnosti, a v iskreni hvaležnosti, da skupaj z nami gradite veliko družino božjih otrok. Marija Magdalena je prinesla dišečega olja, mi pa smo vanjo dali vdovin denar. Pomeni, da smo vanjo položili vse najboljše kar imamo- od odnosov, skupnega dela, občutkov, spoznanj, vere, pa do globoke hvaležnosti za vse tisto, kar smo od vas dobili. Pa tudi vse tisto, kar ni bilo nikoli izrečeno in je ostalo skrito človeškim očem, Bog pa je v nas blagoslavljal po vas. Mi pa vas danes prosimo, da to simbolično posodo odslej polnite z molitvijo in ljubeznijo do nas. Ko se bo razbila naj teče iz nje dišeče olje naše ljubezni in naše skupne vere. Narejena je bila z ljubeznijo pridnih prekmurskih rok in poslikana z nežnimi, mladimi magdalenskimi, rokami posebej za vas. Žitno klasje naj vas opominja, da je žetev velika, delavcev pa malo.

V soboto, 31. avgusta 2013, smo se odpravili na romanje v Ludbreg na Hrvaško. Poromali smo na prizorišče evharističnega čudeža, ki se je zgodil pred več kot 600 leti.
  Leta 1411 je neki duhovnik podvomil v resničnost spremenjenja hostije v Jezusovo telo in vina v resnično Jezusovo kri. Ko je prišel do dela svete maše, ko se sv. hostija lomi v tri dele, manjši del pa se da v kelih z Jezusovo krvjo, da se tako ponovno združita Jezusovo telo in kri, je opazil, da se v kelihu nahaja prava sveža kri. Zelo zbegan in prestrašen zaradi nepričakovanega dogodka je hitro pospravil kelih s predragoceno Krvjo za oltar in dokončal mašo. Kasneje je kri dal v stekleno posodico in jo dal zazidati v zid kapele. O dogodku je molčal do trenutka svoje smrti, ko je sobratu razkril, kaj se je zgodilo. Ta je novico prenesel ljudem, ki so začeli iskati posodico s krvjo in jo tudi našli. Papež Leon X. je 12.3.1513 izdal bulo in tako odobril javno čaščenje relikvije Jezusove predragocene krvi. Relikvijo je sam nosil v procesiji po    Rimu, zatem pa jo skupaj z bulo vrnil v Ludbreg.

ZAKLJUČEK DUHOVNIH VAJ V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

   V soboto, 22. junija smo zaključili z letošnjimi duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju. Zbirali smo se ob ponedeljkih po maši in si podelili doživetja, ki so se nabrala med tednom ob vsakodnevnih meditacijah. Letošnje duhovne vaje so bile nekaj posebnega, saj je bil naš namen, da se čim bolj zbližamo z Jezusom oz. z Bogom, ki prebiva globoko v naši notranjosti. Z njim se je mogoče srečati le, če se mu popolnoma predamo in izročimo v njegove roke vse svoje vsakodnevne skrbi in ljudi, s katerimi delimo svoje življenje. Obsegale so 10 časov. Najprej smo meditirali v naravi, jo opazovali in okušali, kar nam Gospod daje preko nje. Naslednji čas smo dojemali pomen medčloveških odnosov, ki so zelo pomembni za naš odnos do Boga. Jalics, avtor kontemplativnih duhovnih vaj, pravi: »Dokler zapostavljam le enega človeka, zapostavljam tudi Boga.« Tretji čas nas vodi, da usmerjenost vase spremenimo v usmerjenost v Boga. Gre za izročitev – biti preprosto tukaj za Boga in ne iščemo v meditaciji osebnega zadovoljstva. Četrti čas nas je povedel v izpraznitev srca vsega, kar nas napolnjuje, da bi mogel Bog vstopiti in zapolniti ta prazen prostor. Peti čas smo poskušali predreti lupino, ki zakriva naše najgloblje bistvo – Boga v naši notranjosti. Ko bo izginilo vse temno, bomo sprejeti v večno ljubezen. Tako izžarevamo to, kar smo, in to se dotakne drugega od znotraj v kontemplaciji. Šesti čas nas je vodil v pripravljenost za trpljenje, ki odrešuje. Vse, kar je v nas neodrešenega, moramo pretrpeti. Odrešeno je le to, kar je pretrpeto v ljubezni.