Po neverjetni bitki s časom in divji vožnji z avtomobilom, smo se v zadnjih sekundah spravili na avtobus. Vrata so se zaprla, ko se je slika brez zvoka, v počasnem posnetku ustavila na uri avtobusa. 6:59, 7:00. HOUSTON, WE ARE READY!
Deževalo je kot iz škafa in kaplje so tekmovale na oknu našega avtobusa. Hiter pogled čez sedeže od zadaj naprej, je pokazal običajno postavitev. Večina nas že tudi poleti potrebuje kapo, čeprav je naša župnija znana po tem, da je p. Jože pritegnil ogromno mladih in najmlajših. Vsak od nas nosi svojo zgodbo in takšno romanje me vedno spominja na film Kdo tam poje.
Naša prva postaja, Olimje. Čudovito urejen kraj in fantastično obnovljen samostan. Redovni brat, ki nam je duhovito in zanimivo predstavil zgodovino in nastanek samostana, je dokaz, da se s časom spreminjajo tudi redovniki. Tristo petdeset let od nastanka, najstarejša lekarna v tem delu Evrope in prodaja lastnih tinktur, zelišč, čajev, medu in mazil, dopolnjujejo sredstva za preživetja, obnovo spomenika in samostanske skupnosti. Naslednja postaja, Koča pri čarovnici v Olimju (kakor najava na vlaku). Po vztrajnem iskanju, akcija. Avtobus se je zagozdil na lokalni gozdni cesti, ki se je vila strmo navkreber. Potniki so izstopili in se začeli spuščati po klancu, med tem ko je avtobus reševal rebus. Vse se je hitro razpletlo in že smo stali pred leseno hišico vaškega posebneža. Razna vodna kolesa in premikajoči liki iz pravljic, so odprli usta najmlajših in hkrati bili dokaz, da turizem ne pozna meja. Preplet domišljije, kiča in časopisnih izrezkov se mi je ustavil v sobi zgodovine, kjer je bil na steni pregled polpreteklih svetovnih diktatorjev. Takrat se mi je ulilo iz oči in nosu in proti alergiji mi ni pomagal niti sirup antialergik, ki sem ga dobil od prijateljev, ne ostala zdravila. Jokal sem kot dež zunaj! Vendar zgodba ima tudi svojo dobro plat. Ker sem bil zaradi antihistaminika zelo zaspan in sem zaradi tega zadremal celo pri kosilu, so me ti utrinki dvignili kot tekst v oblačku stripa.
Naslednja postaja, Muzej na prostem Rogatec. Kako so ljudje živeli nekoč? Skromno, bolj povezano, v odvisnosti od narave in svojih rok. Pot nas je naprej vodila do cerkve nad Rogatcem,vrtnarije z več tisoč vrstami kaktusov (ko nekdo s toliko ljubezni skrbi za te zbadljivce, je resnično vredno ogleda) in obiskom bazilike na Ptujski gori.Vsaka od točk postanka, bi lahko bila svoj roman, polna vsebine, zgodovine in pogleda vsakega od nas. Avtobus se je veselo zibal zdaj iz ene na drugo stran in če bi bilo odprto strešno okno, bi naključni opazovalec slišal tudi pesem ali molitev in videl nasmejan obraz p. Jožeta, ki je bil obratno sorazmeren z vremenom (zato je sedel spredaj in bil v skladu z izvrstnimi šalami p. Franceta). Tako kot se je temnilo, se je umirjalo tudi dogajanje na poti. Dan se je počasi zaključeval in naše druženje se je bližalo koncu. Kljub slabemu vremenu, smo se imeli lepo, odkrili smo zopet kakšen nov neodkrit kotiček bližnjega. Kakor pesem materi, ki je nikoli ni spoznala, naše soorganizatorke romanja. Zopet so drsele kaplje po steklu, tokrat našega avtomobila, ki je peljal proti domu.
utrinke nabral Igor Kovačevič lektorirala in cenzurirala Marjetka Duhanič Kovačevič
