Drugo srečanje nekdanje magdalenske mladine, ki je danes razkropljena širom po naši ljubi deželi, je minulo soboto (21. 4. 2012) zaznamovalo zbrano sodelovanje pri maši v domači magdalenski cerkvi, prijetno druženje in izmenjava življenjskih izkušenj. Ter seveda sonce, ki nas je kljub deževnim napovedim razveseljevalo med oblaki.
Bogoslužje, ki ga je ob pomoči p. Cerarja in p. Bende vodil nekdanji kaplan, p. Drago Lavrič, je potekalo v znamenju prijateljstva. Ter kljub kakšnemu melodičnemu razhajanju ob klasični instrumentalni spremljavi kitare in blokflavte v znamenju ubranega prepevanja nekdaj rosno mladih grl. Prijateljstva, kot tiste globoke in neomajne vezi, ki zmore kljubovati in povezovati različnim življenjskih preizkušnjam navkljub. Prijateljstva z Bogom ter med seboj, kar je v teh dnevih, ko se človeku vsled težko razumljivih dogodkov okoli sebe zdi, da je težko ohraniti pravo vero in trezno razmišljanje, še kako dragoceno.
Približno trideset po duši še vedno mladih - in še vedno 'magdalenskih'! - faranov v razponu od blagih štirideset do častitljivih devetdeset let je preostanek popoldneva preživelo v prijetnem vzdušju na izletniški kmetiji Pivola na obronku pomladno razcvetelega Pohorja. Tu smo se okrepčali še telesno, pregledali in pokomentirali fotografije našega lanskega srečanja, prisluhnili anekdotam p. Cerarja in spoznali njegovo knjigo Od partizana do zlatomašnika, ter se v večernih urah odpravili domov. Ponovno bogatejši za spoznanje, da je pravo Prijateljstvo, torej vera v Boga in vera v dobro(to) v soljudeh, večno.
Damijan Vinter
