Prazen grob 
Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
VELIKI ČETRTEK
Zadnja večerja
Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.
Jn 13,1-5.12-15
VELIKI PETEK
Križanje
Vzeli so torej Jezusa, in ko je nosil sam sebi križ, je šel ven, na kraj, ki se imenuje Lobanja, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim dva druga: ob vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat pa je dal napraviti tudi napis in ga pritrditi na križ. Bilo pa je napisano: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Ta napis je bralo mnogo Judov; kajti kraj, kjer so Jezusa križali, je bil blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, latinsko in grško. Tedaj so judovski veliki duhovniki rekli Pilatu: »Nikar ne piši: ‚Judovski kralj‘, ampak da je on rekel: ‚Judovski kralj sem‘.« Pilat je odgovoril: »Kar sem pisal, sem pisal.«
In potem – da se je spolnilo pismo – je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.
Jn 18,17-22.28-30
VELIKA SOBOTA
Jezus v grobu
Potem je Jožef iz Arimateje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi naskrivaj poprosil Pilata, da bi snel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in snel njegovo telo. Pa tudi Nikodem, ki je bil prvič ponoči prišel k Jezusu, je prišel in prinesel zmesi mire in aloe, približno sto funtov. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil ta grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja položila Jezusa tam.
Jn 18,38-42
Grešna žena
Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Mesijanski vhod v Jeruzalem
Po teh besedah je šel v Jeruzalem. Ko pa je prišel blizu Betfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je odposlal dva izmed svojih učencev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama; ko prideta tja, bosta našla privezanega osliča, na katerega nikoli noben človek ni sédel. Odvežita ga in pripeljita! In če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ‚Gospod ga potrebuje.‘« Poslanca sta odšla in našla, kakor jima je bil povedal. Ko sta žrebe odvezovala, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta žrebe?« Onadva sta rekla: »Gospod ga potrebuje.« In pripeljala sta ga k Jezusu. In položili so na žrebe svoja oblačila in nanj posadili Jezusa. Ko pa je šel dalje, so na pot razgrinjali svoje plašče. In ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa čudovita dela, ki so jih videli. Klicali so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu; mir v nebesih
in slava na višavah!«
Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učenik, posvári svoje učence!« Odgovoril jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«
Lk 19,28-40
Prilika o izgubljenem sinu
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«