Spreobrnjenje ali pogubljenje
Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Lk 13,1–9
BOG DAJE MILOST SPREOBRNJENJA
V vsakdanjem življenju se srečujemo z različnimi oblikami trpljenja. V naravnih nesrečah umre veliko nedolžnih ljudi, mnogo mladih in starejših se sooča z neozdravljivo boleznijo, zato v ozadju vedno ostaja vprašanje, na katerega ne dobimo pravega odgovora: Kdo je kriv? Oni sami, njihovi predniki, zla usoda? Jezus z ene strani zavrača sleherno slepo sodbo, z druge strani pa vztraja pri prepričanju, da je prava nesreča v tem, da se ljudje nočejo spokoriti in zato zavračajo spreobrnjenje. Spreobrnjenje je temeljno sporočilo postnega časa. To pomeni, da je treba imeti pod nadzorom svoje življenje. Kdor redno spremlja samega sebe, hitro ugotovi, kdaj je s svojim življenjem še zadovoljen in kdaj ga začnejo vznemirjati različne stranpoti. Če si bomo vzeli čas zase in za Boga, bomo začutili v sebi ravnovesje in bodo naše besede in dejanja usmerjena v dobro nas in bližnjega.
Mojzes je videl v puščavi grm, ki je gorel, a ni zgorel, piše v 2. Mojzesovi knjigi (3,1-8.13-15). To, da grm ni zgorel, je znamenje večnosti Boga, ki ni odvisna od ničesar na zemlji. To, da je bila prikazen oddaljena in je moral Mojzes vzeti pot pod noge, da je prišel do ognja, je znamenje našega odnosa do Boga. Ko se je Mojzes približal temu kraju, je zaslišal Božji glas: Bog ga je poklical v posebno službo. Tudi vsak človek je poklican, da prekorači to oddaljenost od Boga: najprej, da Boga sploh opazi, potem se mu zavestno korak za korakom približuje ter končno začuti Božjo bližino in zasliši njegov glas. Zato pogum: Bog nas je vse izbral in poklical; kogar Bog izbere in pokliče, ga tudi vodi in spremlja s svojo milostjo.
V 1. pismu Korinčanom (10,1–6.10–12) apostol Pavel priporoča Korinčanom, naj se ne ponašajo s tem, da so postali kristjani, kajti to je šele prvi korak na poti. Z milostjo, ki jo daje Bog, je treba sodelovati. Zato pravi: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« Človek namreč lahko hitro izgubi svojo pokončnost in pade. Zato se bolj zanašajmo na Boga in na njegovo milost, kot pa na svojo voljo in sposobnosti.
V evangeliju po Luku (13,1–9) nas Jezus pouči, naj ne obsojamo drugih, pač pa se spreobrnemo sami. Spreobrnjenje je ena najbolj pogosto izrečenih besed v postnem času, vendar ga je težko doseči. Eden izmed vzrokov za to je, da omejujemo ta proces in ne damo dovolj prostora Duhu, ki nas vedno kliče k temu. Spreobrnjenje je predvsem dar, ki se razodeva v odločitvah. Je izročitev našega srca Božjemu srcu. Pomeni prepustiti se popolnoma Bogu. To je težko, ker ne vemo, kako se bo ‚končala‘ ta avantura. Bog je nepredvidljiv in preseneča! Naj bo postni čas priložnost, da umiramo nekaterim stvarem, navadam, navezanostim. Še pomembneje je, da v moči vere vstajamo, ker bolj zaupamo Bogu ko sebi. On je potrpežljiv z nami, a odločitev za Božje-človeško avanturo je naša.