Mesijanski vhod v Jeruzalem
Po teh besedah je šel v Jeruzalem. Ko pa je prišel blizu Betfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je odposlal dva izmed svojih učencev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama; ko prideta tja, bosta našla privezanega osliča, na katerega nikoli noben človek ni sédel. Odvežita ga in pripeljita! In če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ‚Gospod ga potrebuje.‘« Poslanca sta odšla in našla, kakor jima je bil povedal. Ko sta žrebe odvezovala, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta žrebe?« Onadva sta rekla: »Gospod ga potrebuje.« In pripeljala sta ga k Jezusu. In položili so na žrebe svoja oblačila in nanj posadili Jezusa. Ko pa je šel dalje, so na pot razgrinjali svoje plašče. In ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa čudovita dela, ki so jih videli. Klicali so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu; mir v nebesih
in slava na višavah!«
Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učenik, posvári svoje učence!« Odgovoril jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«
Lk 19,28-40
DARUJMO JEZUSU TRPLJENJE
S cvetno nedeljo vstopamo v skrivnost velikega tedna, ki je vrhunec priprav na veliko noč. Simbolika cvetne nedelje prikazuje realnost človekovega tuzemskega življenja. Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, ko ga pozdravljajo navdušene množice, ki ga zaradi vsega, kar so o njem slišali, hočejo postaviti za kralja. Jezus ne prijezdi na konju, ampak na oslu, ki je bil zaničevana žival, dobra le za revne ljudi. S tem je Jezus želel pokazati, da noče vladati v zemeljskem smislu, ampak služiti. Še več – podaja se v smrt, da bi lahko mi živeli. To je skregano z vsako zemeljsko logiko. Jezus namesto nasilja uporablja ljubezen, blagohotnost, sprejemanje vsakega človeka takšnega, kot je. Vsakdo je njegov brat in kot tak poklican v službo Božjega kraljestva. Kristus nas potrebuje, da bi v tem svetu gradili novi Jeruzalem, v katerem ne bi bil nihče več obsojen po krivem in bil pribit na križ; v katerem ne bi bilo nikoli več velikega petka, temveč samo še velika noč. Zato z veseljem in navdušenjem vstopimo v njegovo službo, saj je to za nas največja čast, da moremo in zmoremo služiti Bogu.
Prerok Izaija (50,4-7) se je zavedal, da ga v preroški službi čaka tudi kakšna grenka izkušnja, kajti učenec mora v vsem posnemati svojega učitelja. Spev o trpečem služabniku prikaže vso dramatičnost trpljenja, a z zaupanjem v Božjo previdnost in njegovo pomoč je tudi trpljenje lažje, saj nam Bog sam pomaga nositi težo križa. Krepimo svojo vero, da v trenutkih trpljenja ne bomo sami, ampak bomo začutili Božjo bližino, njegovo tolažbo in pomoč.
Apostol Pavel nas v svojem pismu Filipljanom (2,6-11) spodbuja, da posnemamo zgled Jezusa Kristusa: k nam je prišel kot Bog in človek, a se s tem ni hotel ponašati. Prevzel je podobo trpečega človeka in tako hotel biti blizu vsem, ki so odrinjeni na rob družbe, zapostavljeni in osamljeni. Kako pa mi posnemamo svojega Učitelja? Ali smo se zmožni skloniti k revežu in ga sprejeti za svojega brata? Morda smo pogosto le nemi gledalci, ki na primerni varnostni razdalji opazujemo trpečega človeka. Jezus nas spodbuja, da se osvobodimo svojega »ega« in se predamo služenju bližnjemu.
Današnji evangelij, ki opisuje Jezusovo trpljenje po Luku (22,14-23,56), nam prikaže kruto resničnost, ki sledi cvetni nedelji. »Hozana!« se spremeni v »Križaj ga!«. Težko si predstavljamo tako velik preobrat ljudstva v Jeruzalemu. Priča smo delovanju velike hudobije, hujskanju ljudstva. Tudi danes se mnogi poslužujejo takih metod v imenu oblasti ljudstva. Morda tako lahko lažje razumemo ta veliki nesmisel, da se Jezusa hočejo znebiti kljub temu, da je naredil toliko dobrega. Zaradi hujskanja je trpelo in umrlo mnogo nedolžnih ljudi. To so dejanja zla. Jezus je umrl zaradi del zla, da bi nas odrešil tudi teh. Trpljenje je sodelovanje pri Jezusovem odrešenjskem delu. Čeprav je po eni strani prekletstvo, je po drugi strani blagoslov, saj ga je Jezus povzdignil v odrešenjsko delovanje. Če z Jezusom trpimo, nam Bog naklanja velike milosti. Zato ne godrnjajmo, če nas zadene preizkušnja, ampak se predajmo Jezusovi ljubeči roki, ki skrbi, da nam kljub vsemu ni pretežko.