Grešna žena
Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Jn 8,1-11
MILOST NAS SPREMINJA
Današnja Božja beseda nam želi povedati, da je Bog vedno na naši strani. Ne glede na težo naših dejanj nas on ne obsoja. Je vedno na naši strani in nas sprejema kot svoje otroke tudi takrat, ko so nas drugi zavrgli ali smo se sami izključili iz skupnosti. Bog ne želi, da bi mi, njegovi otroci, trpeli. Pripravljen nam je vedno odpustiti in nam odpira prihodnost, v kateri bomo lahko živeli v vsej polnosti. Poklical nas je, da bi bili krona stvarstva, čeprav pogosto ravnamo v nasprotju z njegovo voljo. Neodgovorni smo, ko zlorabljamo in uničujemo okolje, ki nam ga je on dal, ali ko delamo slabo sočloveku. Zato nas postni čas vabi k prenovi odnosov do samega sebe, do bližnjega in do Boga. Kdor hoče narediti sebi nekaj dobrega, si ne zatiska oči pred svojimi slabostmi, ampak gre pogumno naprej in se zanaša na Božje usmiljenje. Bog nam daje milostno pomoč, da spremenimo svoje življenje. Jezus nas vabi, da smo konkretno znamenje Božje ljubezni predvsem tam, kjer se ljudem dogajajo krivice, kjer je nesloga, sovraštvo in nezaupanje.
Vsak dan srečamo veliko zagrenjenih ljudi, ki jim je življenje muka in ne vidijo smisla. Tem ljudem je treba z zgledom in načinom življenja pokazati, da ni vse tako brezupno, kot se dozdeva. Vedno se najde rešitev, saj Bog ni obupal nad nami. Tudi prerok Izaija (43,16-21) nas hrabri: »Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?« (v. 18-19). Vedno se najde pot, ki nas popelje v lepšo prihodnost. Bog nam jo daje, ker želi, da bi bili mi srečni.
Apostol Pavel je pisal Filipljanom (3,8-14), da je zaradi Kristusa zavrgel vse posvetno in ima vse za smeti. Jezus ga je tako očaral, da sedaj živi samo še za njega, ki je njegova moč, poslanstvo in cilj življenja. To lahko naredi Bog s človekom, ki je pripravljen dati sebe na razpolago. Bog ima samo nas. Z nami lahko odreši svet. Zato mu prisluhnimo in sprejmimo njegovo milost, da postanemo luč na poti skozi življenje.
V evangeliju po Janezu (8,1-11) Jezus pove priliko o ženi, zasačeni v prešuštvu. Zakon veleva posuti to žensko s kamenjem. Ko hočejo preizkusiti Jezusa, da bi ga imeli za kaj tožiti – vedeli so namreč, da je Jezus dober in usmiljen – so ga vprašali: »Kaj pa ti praviš?« Jezus ne obsodi žene, ampak jim odgovori tako, da potrka na njihovo vest. »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Vedel je, da ni nihče popolnoma čist, še najmanj pa oni, ki se imajo za pravičnike. Vsi so drug za drugim odvrgli kamne in odšli. Pred edinim pravičnim si je niso upali obsoditi. Kolikokrat mi sodimo bližnjega na podlagi nekakšnih domnev. Naš greh nas ne zanima, ga ne vidimo, vidimo pa sleherni prestopek bližnjega. Pred Bogom, ki je milost in usmiljenje, bi tudi mi spoznali svoja slaba dejanja, misli in namere, če bi se vsaj malo odprli milosti. Jezus pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več!« Ob srečanju z Jezusom šele spoznamo vse, kar je v nas. Če bomo to spoznali, ne bomo več obsojali nikogar.
Naj nam Bog pomaga, da se odpremo Božji milosti in namesto obsojanja pomagajmo bližnjemu, da najde pot upanja, ki klije v njegovem srcu. Tako bomo prenašalci milosti v svet, ki nas obdaja.