Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.
Iz 25,6-8
Božja beseda nam danes odpira pogled v prihodnost, ki je večja od vseh naših predstav in pričakovanj. Prerok Izaija nam govori o Gospodu, ki na svoji sveti gori pripravlja gostijo za vsa ljudstva. To ni navadna gostija, na kateri bi se ljudje zbrali le ob hrani in pijači. Je znamenje Božje bližine, njegove dobrote in odrešenja, ki ga Bog podarja vsem ljudem. Pri njegovi mizi je prostor za vsakega človeka, ne glede na njegov izvor, preteklost ali življenjske preizkušnje. Gospod želi odstraniti tudi zagrinjala, ki jih ljudje postavljamo med seboj. Kolikokrat nas ločujejo predsodki, zamere, sebičnost in nepripravljenost odpuščati! Kolikokrat vidimo v drugem človeku nasprotnika, namesto da bi v njem prepoznali brata ali sestro! Božja gostija pa je gostija občestva, sprave in ljubezni. Bog nas vabi, naj že danes pripravljamo prostor za njegovo kraljestvo: s prijazno besedo, z odprtim srcem, s potrpežljivostjo in z roko, ki jo ponudimo človeku v stiski.
Vrhunec te obljube so besede: »Za vselej bo uničil smrt.« To je srce našega krščanskega upanja. Smrt je ena najglobljih skrivnosti in najtežjih bolečin človeškega življenja. Ob izgubi ljubljene osebe ostanejo praznina, spomini in vprašanja, na katera pogosto ne najdemo odgovora. Toda za kristjana smrt nima zadnje besede. Naša vera je usmerjena v Jezusa Kristusa, ki je šel skozi trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje nam oznanja, da je Božja ljubezen močnejša od groba in da je v njem odprta pot v večno življenje. Njegova obljuba nam daje pogum, da kljub preizkušnjam nadaljujemo pot, da ljubimo, odpuščamo in delamo dobro.
Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.
Flp 4,6-7
Kako pogosto se naše srce napolni s skrbmi! Skrb za jutri, za zdravje, za družino, za odnose, za delo, za stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Včasih se zdi, kakor da naše misli ne poznajo počitka. Tudi ko je okoli nas mir, je lahko v nas nevihta. A apostol Pavel nam danes ne pravi, da naših skrbi ni. Ne pravi, naj jih preprosto odmislimo ali se pretvarjamo, da je vse dobro. Pravi nekaj globljega: svoje skrbi prinesimo pred Boga. Bog želi, da mu povemo, kaj nas teži. Nič mu ni premajhno in nič pretežko. Pred njim nam ni treba skrivati strahu, žalosti, negotovosti ali vprašanj. Lahko pridemo takšni, kakršni smo, in mu izročimo vse, kar nosimo v srcu.
Toda Pavel doda še nekaj pomembnega: »z zahvaljevanjem.« Tudi sredi prošnje naj ostane prostor za hvaležnost. Ko se zahvaljujemo, se naš pogled počasi premika: s tega, česar nimamo, na tisto, kar nam je že bilo podarjeno; od problema k Bogu; od strahu k zaupanju. Hvaležnost ne pomeni, da je vse v našem življenju popolno. Pomeni, da tudi sredi nepopolnosti prepoznamo, da Bog ostaja z nami. Bog nam ne obljublja, da bo odstranil vsako težavo. Obljublja pa svojo navzočnost. Njegov mir ni odvisen od tega, ali so okoliščine mirne. To je mir, ki lahko prebiva tudi sredi pride bolečina – molitev. Ko pride veselje – zahvala. Ko ne vemo, kako naprej – zaupanje. In ko svoje skrbi položimo v Božje roke, se morda okoliščine ne spremenijo takoj – lahko pa se začne spreminjati naše srce. V njem se počasi rodi mir, ki presega naš razum preizkušnje. Mir, ki ne pomeni odsotnosti vprašanj, ampak navzočnost zaupanja. Zagotavlja nam: »Nisi sam. Jaz sem s teboj.« Kako drugače bi živeli, če bi vsako svojo skrb najprej položili v Božje roke!
Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.
Iz 55,8-9
Prerok Izaija prinaša Božje sporočilo ljudem tistega časa in posledično tudi nam. Bog razmišlja drugače kot mi, kajti on nikoli ne išče svoje koristi. Njegova ljubezen ne pozna meja. Prerokovo svarilo velja za slehernega človeka. Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil. Dobrota in usmiljenje našega Boga sta neizmerna. Vsakogar izmed nas vabi, da spremenimo svoje življenje in ga naravnamo na Božjo besedo, ki je edina prava pomoč v naših tegobah. Naj nas v našem življenju vodi ljubezen, ki nas združuje z Bogom.
V evangeliju beremo priliko o gospodarju, ki je najemal delavce ob različnih urah dneva, da so delali v vinogradu. Zadnji so delali samo eno uro in so prejeli enako plačilo kot tisti, ki so delali ves dan. »To je krivično!« so se pritoževali nekateri. Človeško gledano je takšno ravnanje res skregano s pametjo, a moramo vedeti, da gospodar ni plačeval za opravljeno delo, ampak je vsakemu dal »en denarij«, kar je bilo dovolj, da je lahko tisti dan nahranil svojo družino. Mi večkrat gledamo na denar kot na nekaj, kar nam pripada in ne na to, da gre za menjalno sredstvo, ki ga imamo, da lahko dovolj udobno živimo. Bog ne gleda na to, koliko smo naredili, ampak na to, da vsak njegov otrok dobi dovolj za svoje telesno in duhovno preživetje. Gospodar iz prilike nas uči, da tistemu, ki je radodaren, ne bo v življenju nikoli nič manjkalo.
Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?«
Mt 21,29-30
V današnjem evangeliju Jezus spregovori o dveh sinovih, ki sta od očeta dobila naročilo, da gresta delat v domači vinograd. Prvi je očetu odgovoril: »Ne grem!« in se je kasneje skesal in šel. Drugi je odgovoril: »Grem!« vendar ni šel. Na prvi pogled je drugi sin videti boljši. Govori pravilno, spoštljivo in obljubi poslušnost. Toda Bog ne gleda le na besede, temveč na srce, ki se pokaže v dejanjih. Prvi sin je imel napačen začetek, a pravi konec: premislil se je, spreobrnil in storil, kar je bilo prav.
Kolikokrat smo tudi mi podobni drugemu sinu? V molitvi rečemo: »Gospod, zaupam ti,« a težko odpustimo. Prikimamo Božjemu klicu, a odlašamo z dobrim, ki ga lahko naredimo danes. Besede so pomembne, vendar brez dejanj ostanejo prazne. Ta evangelij pa ni obtožba, ampak povabilo k upanju. Tudi če smo Bogu že kdaj rekli »ne«, vrata niso zaprta. Največji čudež ni v tem, da nikoli ne zgrešimo, ampak da se pustimo spreobrniti in naredimo korak v pravo smer. Božja volja se ne izpolni v lepih obljubah, ampak v majhnih dejanjih ljubezni, ki jih storimo danes.
Srd in jeza sta ostudna, grešen človek se jima bo vdajal. Kdor se maščuje, bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbnó zapomnil njegove grehe. Odpústi krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi. Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljênja?
Sir 27,30-28,3
Današnja Božja beseda govori o zelo pogosti napaki v medčloveških odnosih – jezi in zameri. Jeza in zamera ne koristita nikomur, človeka pa oropata svobode. Tisti, ki goji zamero, uničuje samega sebe, saj mu zamera in z njo povezana jeza onemogočata normalno življenje. Kar pa je še huje, mu preprečujeta, da bi svobodno zadihal. Modri Sirah se sprašuje, kako bo tak človek našel usmiljenje in odpuščanje grehov? Božje usmiljenje in odpuščanje grehov lahko doseže le človek, ki je sam tudi usmiljen in odpušča tistim, ki so mu naredili kakšno krivico. Tak človek ima v srcu ljubezen, zato ga bo Bog, ki je ljubezen, sprejel v svoje kraljestvo. Če imamo v srcu ljubezen, nam tudi izpolnjevanje zapovedi ne bo težko.
Tudi v evangeliju je govora o odpuščanju. Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Kar pomeni neštetokrat oziroma vedno. Zakaj? Kje je potem pravica? Morajo nedolžni vedno trpeti in prenašati izkoriščanje? Človeško gledano je odgovor: da. Vendar ima Bog drugačno zakonodajo in drugačna merila. Zanj noben človek ni odveč in zato vsakemu ponudi novo priložnost, da se preizkusi in morda izboljša. Njegova ljubezen ne pozna meja: »Ker si človek, te imam rad!« Zato je vsak kristjan povabljen, da se nauči odpuščati in se trudi najti pri tistem, ki mu je naredil krivico, vsaj trohico dobrega, ki je dovolj za spoštovanje in novo priložnost. Tudi v molitvi očenaš prosimo, da nam odpusti, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Zato skupaj z Jezusom poiščimo pot odpuščanja in sprave. (jč)