Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.«

Lk 17,6-7

   Apostoli so Gospoda prosili: »Pomnôži nam vero!« Prosili so nekaj, kar tudi mi pogosto čutimo, da nam manjka. Radi bi imeli več gotovosti, več zaupanja, več moči, da bi premikali težave in dvome, ki nas pritiskajo. Jezus pa odgovori presenetljivo: ne govori jim, da jim bo dal več vere, ampak jih spomni, da je dovolj že zelo malo – tako majhno kot gorčično zrno. Ni pomembna količina, ampak kakovost in iskrenost vere. Gorčično zrno je skoraj nevidno, pa vendar v sebi skriva moč, da zraste v veliko drevo. Tako je tudi z vero: ni merljiva po zunanjih dejanjih ali občutkih, temveč po zaupanju, da Bog deluje, četudi ga ne vidimo. Kdor veruje, se ne opira na svoje sposobnosti, temveč se izroča Nekomu, ki je večji od vsega. Jezus pravi, da bi bila celo murva – s svojimi globokimi koreninami – pokorna takšni veri. To je slika za stvari, ki se zdijo nepremakljive: naše slabosti, grehi, rane, navade. Človek sam jih ne zmore izruvati, a vera odpre prostor, da Bog deluje. Apostoli so mislili, da potrebujejo večjo mero vere. Jezus pa jih vabi, naj zaupajo že s tem, kar imajo. Ni važno, kako majhna se zdi naša vera – če jo živimo iskreno, lahko Bog po njej stori veliko.

   Danes je roženvenska nedelja. Molitev ima zelo veliko moč. Rožni venec je na videz preprost: ponavljanje očenašev, zdravamarij in slava očetu. Toda prav v tej preprostosti se skriva njegova moč. Ponavljanje besed ni prazno govorjenje, ampak ritmično dihanje duše, ki se umiri in odpre za Božjo bližino. Ko molimo rožni venec, nas Marija vodi k Jezusu. Vsaka desetka nas spomni na dogodek iz njegovega življenja – od učlovečenja do vstajenja. Tako se ob molitvi sprehajamo skozi evangelij, ga premišljujemo in pustimo, da nas oblikuje. Rožni venec ni le prošnja, je tudi šola življenja z Bogom. V težkih trenutkih je rožni venec veriga, ki nas drži, da ne zdrsnemo v obup. V tihih trenutkih postane pesem hvaležnosti. In v skupni molitvi postane moč občestva, ki dviga tudi tistega, ki sam ne zmore več moliti. Marija je obljubila, da bo rožni venec močno orožje proti zlu. Mnogi svetniki in papeži so pričali, da z molitvijo rožnega venca pride mir v srce, v družino, celo med narode. Ni čarobna formula, ampak pot vztrajnega zaupanja – da svoje življenje polagamo v Božje roke, skrivnost za skrivnostjo, korak za korakom.

   Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? 

Lk 16,9-11

   V današnji Božji besedi je govora o denarju. V odlomku preroka Amosa beremo, kako tisti ki imajo goljufajo uboge, da bi imeli še več. Če postane denar najvažnejša stvar v življenju, nas lahko naredi krivične in požrešne. Evangeljsko besedilo pa je izzivalno, ker govori o “krivičnem mámonu” – o bogastvu in dobrinah tega sveta, ki so pogosto povezane z nepravičnostjo, sebičnostjo in kratkovidnostjo. Jezus nas ne spodbuja, naj se zatečemo k nepoštenosti, ampak nas vabi, da se vprašamo: Kako uporabljamo to, kar nam je bilo dano – četudi je minljivo in omejeno? Denar, vpliv, čas, sposobnosti – vse to samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Postane nevarno, kadar je v službi pohlepa ali sebičnosti. Postane blagoslov, kadar ga znamo uporabiti za dobrobit drugih, za prijateljstvo, za podporo tistim, ki so v stiski. Zato Jezus pravi: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom – torej uporabite minljive stvari, da ustvarjate nekaj, kar ima trajno vrednost: odnose, ljubezen, bližino, sočutje.

   Poudarek na zvestobi v “najmanjšem” pa nas spomni, da resnična preizkušnja naše duhovne drže ni v velikih in slavnih trenutkih, temveč v drobnih vsakodnevnih odločitvah. Če znamo biti iskreni, odgovorni in velikodušni v malem, tedaj se oblikuje naše srce za večje zaupanje. Če pa v malem izbiramo sebičnost ali krivico, se to neizogibno odrazi tudi v večjem. Resnična dobrina, o kateri govori Jezus, niso materialne stvari, ampak življenje v polnosti – občestvo z Bogom in večna bivališča. To pa nam ne bo zaupano, če nismo pripravljeni zvesto in sočutno upravljati z drobnimi darovi, ki jih imamo zdaj. Zato je to besedilo povabilo k notranjemu preobratu: da se učimo gledati na svoje premoženje, čas in talente kot na orodja ljubezni in zvestobe, ne pa kot na lastnino za lastno varnost.

   Kratka molitev: Gospod, daj mi srce, ki zna dati; učitelj, daj mi modrost, da bom uporabljal dobre stvari tega sveta za gradnjo nečesa večno vrednega. Naj bom zvest v malem, da bom pripravljen za veliko. Amen.

   »Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. … Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš.«

Lk 16,19-22.25

   Jezus nam v današnjem evangeliju spregovori o zelo pereči temi, aktualni tudi za naš čas. Bogatin se je oblačil v škrlat in se dan za dnem veselo gostil, Njegovega imena ne poznamo. Pri njegovih vratih je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar. To se nam zdi skregano z našo logiko: imena bogatašev in slavnih so stalno na prvih straneh časopisov; ne pa ime nekega reveža, ničvredneža. Božja logika je drugačna od naše: bogataš, ki je navezan na svoje imetje, je brez imena, ker v življenju ne naredi nič dobrega; revež pa se ne more zanašati na to kar ima, zato računa z Bogom, njegovo dobroto in usmiljenjem. On je pred Bogom veliko vreden, ni nekdo, ampak oseba ki se ni odločila za smrt, ampak za življenje, zato od Boga prejme ime. On je Lazar, kar pomeni »Bog pomaga!« Bogataš, ki se ni usmilil reveža je po svojem pokopu končal v peklu, ubogi Lazar pa v nebesih. Rečeno bolj preprosto: bogataš se je vse svoje življenje ukvarjal s stvarmi, ki so minljive in po svoji smrti nič od tega ni mogel vzeti s seboj. Ubogi Lazar pa se je v svojem življenju zanašal na Božjo ljubezen in usmiljenje, zato ga je po njegovi smrti Abraham sprejel v svoje naročje.

   Danes je Slomškova nedelja zato se ustavimo ob njegovi misli: »Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.« Zunanja dejanja sama po sebi še ne prinašajo prave vrednosti – bistvo je v notranjem namenu. Molitev ali dobro delo, če nista storjena iz iskrene ljubezni, so kot drevo, ki cveti, a ne obrodi sadov: lepo izgleda, a ne daje življenja in hrane drugim. Ta misel nas vabi k iskrenosti: da preverimo, kaj je v ozadju naših dejanj. Če je namen samoljuben, iščemo priznanje, ali delamo samo iz navade, potem so ta dejanja podobna praznemu listju – zunanja lepota brez trajne vrednosti. Če pa nas vodi čist namen – ljubezen do Boga in bližnjega, želja pomagati, iskrena vera – potem so naša dejanja rodovitna, prinašajo mir, dobroto in notranjo moč.   (jč)

   Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.«

Jn 3,13-15

   Jezus v pogovoru z Nikodemom razodeva skrivnost svojega poslanstva: on je tisti, ki prihaja od Boga in edini, ki lahko človeku odpre pot v nebesa. Ko omenja Mojzesa in kačo v puščavi (prim. 4 Mz 21,4–9), Jezus navezuje na dogodek, ko so Izraelci po grehu doživeli strupene ugrize kač. Bog je po Mojzesu postavil bronasto kačo, in kdor je vanjo pogledal, je bil ozdravljen. Ta dogodek je bil prispodoba: kot je bila bronasta kača povzdignjena, da so ljudje našli rešitev, tako bo moral biti tudi Sin človekov povzdignjen – torej na križ. Njegova smrt postane vir življenja, saj se vanj, v križanega in vstalega, nasloni vera človeka.

   Odrešenje prihaja po poti križa, ki ni znamenje sramote, ampak znamenje upanja, ker nas je Jezus na križu odkupil in nam odprl vrata v nebeško kraljestvo. Jezusov življenje se ni zaključilo v grobu, ampak je bil povzdignjen in sedaj čaka na nas, ker nam je pri sebi pripravil prostor. Vera ni le intelektualno sprejemanje, ampak pogled srca na Jezusa, tako kot so Izraelci pogledali na kačo. Povzdignjenje na križu kaže, da se Božja moč razodeva prav v ljubezni, ki gre do konca. Večno življenje se začne že zdaj: kdor veruje, je v odnosu z Njim, ki je prišel iz nebes. Ta odlomek nas vabi, da se v težavah in dvomih obračamo k Jezusu, povzdignjenemu na križu, saj je tam razodeta najgloblja Božja ljubezen. Brez Božje ljubezni bi še vedno tavali v temi in naše življenje ne bi imelo pravega smisla. Bog, ki je vdihnil v naše telo svojega Duha, je naše središče in smisel. Naj nam Božja milost pomaga, da bomo vsak dan utrjevali svojo vero v večno življenje.  (jč)