»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. … Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Lk 14,8-10.12-14

   Ko je bil Jezus na slovesnem kosilu pri nekem imenitnežu, je pozorno opazoval dogajanje pri izbiranju sedežev. Vsakdo si želi biti pomemben. Toda Jezus nas vabi, da se ne povzdigujemo nad druge. Ko se sam postaviš v ospredje, tvegaš ponižanje. Ko pa zasedeš zadnje mesto, priznavaš, da ne zahtevaš več, kot ti je dano. Prav takrat se odpre prostor za resnično dostojanstvo: če si poklican naprej, je to dar, ne pravica. Ponižnost ne pomeni, da si manjvreden, temveč da znaš počakati in sprejeti, da tvoje mesto določi ljubezen drugega – ne tvoja lastna zahteva. In prav v tem je svoboda: ne tekmovati, temveč biti hvaležen za prostor, ki ti je odmerjen. To nas vabi k drží: ne išči časti, ampak išči resnico. Tisto, kar si pred Bogom, je neprimerljivo večje od vsakega prvega sedeža na gostiji.

   Jezusova beseda, naj povabimo uboge in tiste, ki nas ne morejo povabiti nazaj, zareže v našo logiko dajanja in vračanja. Običajno povabimo tiste, od katerih pričakujemo družbo, zahvalo ali povračilo. On pa obrne pogled: prava velikodušnost je tam, kjer ni povratne koristi. Ko povabiš uboge, hrome, slepe, takrat tvoja gesta preseže trgovino medsebojnih uslug. Takrat sežeš v čisto ljubezen – v dar, ki nima pogojev. To je ljubezen, ki jo Bog sam živi: daje, ne da bi zahteval nazaj. Blagor takemu človeku, pravi Jezus, ker nagrada ni v aplavzu, ne v družbenem priznanju, temveč v Bogu samem. Povrnjeno bo ob vstajenju pravičnih – ko se bo razodela resnica, da ima vsako nesebično dejanje večnost.  (jč)

   »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.«  

Lk 12,49-51

   Te Jezusove besede nas lahko nekoliko prestrašijo, saj so od Jezusa vsi pričakovali, da bo prinesel mir in svobodo narodu, ki so ga Rimljani zavzeli. Jezu8sov evangelij je res velika novost, zato je dobro, da vse, kar je staro in preživelo vržemo na smetišče in sežgemo. Judje so se strogo držali svoje postave, ki je bila preživela, ker jih ni odreševala, zato niso bili sposobni v Jezusu prepoznati Boga, v katerega je treba verovati, kajti ne rešujejo nas naša dela, ampak vera v odrešenika, ki je prišel zaradi nas. Danes nismo nič boljši: oklepamo se starega in preživelega in si nočemo priznati, da se sami ne moremo odrešiti.

   Ogenj v Svetem pismu pogosto pomeni Božjo prisotnost, resnico, očiščenje in moč Svetega Duha. Jezus tu ne govori o uničevalnem ognju, ampak o ognju, ki prečiščuje in daje življenje – ogenj Božje ljubezni, ki gori v srcih. Ta ogenj zažiga mlačnost, brezbrižnost in lažne varnosti. Je ogenj preobrazbe. Jezus si želi, da bi se že razplamtel – da bi se Božja ljubezen razširila po ljudeh in preoblikovala svet. Jezus ne spodbuja sovraštva. Govori pa o tem, da resnica Božje besede ne pusti nikogar nevtralnega. Ko pride ogenj resnice, se ljudje morajo odločiti: sprejeti ali zavrniti. In ta odločitev povzroča razdeljenost, celo v družinah. Resnica ni vedno udobna – kdor sledi Kristusu, lahko pride v navzkrižje s tistimi, ki nočejo živeti po evangeliju. Jezus ne prinaša »miru« v smislu površinskega miru brez spremembe, ampak prinaša radikalen mir, ki pride skozi preobrazbo srca – in to vedno izzove konflikt. Ogenj ljubezni in resnice je neizprosen: kuri stran, kar je lažno, in loči tiste, ki so pripravljeni hoditi v luči, od tistih, ki vztrajajo v temi.   (jč)

   »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. … Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹«  

Lk 13,24.26-27

   Vsakdo si hoče zagotoviti pravo prihodnost. Tudi tisti, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, razmišljajo o neki vrsti podaljšanju življenja, ker se zavedajo, da ima življenje veliko vrednost in se prehitro konča. Jezus je učencem odgovoril: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata!« Kaj je s tem hotel povedati? Ali ozka vrata pomenijo, da se je treba odpovedati vsemu, kar je lepo, dobro in poteši naše želje? Jezus je govoril, da je prišel, da bi nam pomagal živeti v polnosti. Polno pa živi tisti, ki se zna pravilno odločati in vidi razliko med dobrim in slabim, krepostjo in grehom. Ozka pot je povezana s pravo mero, da ne pretiravam v nobeni stvari, ne v telesnih in ne v duhovnih potrebah. Telo, duša in duh morajo vedno biti v pravem razmerju.

   Jezus jasno pove, da zunanje bližine z njim – poslušanje njegovih besed, celo obedovanje z njim – ne zadošča. Ljudje bodo skušali uveljaviti svoj »dostop« do njega s tem, da so bili fizično navzoči ob njem. A on jim odgovori: »Ne vem, od kod ste.« To razkriva nekaj ključnega: pomembno ni zgolj, da smo blizu Jezusovih besed ali navzoči pri obredih, ampak da se njegova beseda ukorenini v naše življenje. Če človek ostaja v nepravičnosti, v krivici, potem zunanja pripadnost ne šteje. To je torej poziv k resničnemu spreobrnjenju. Jezus ne išče spominov na druženje, ampak življenje, ki se je spremenilo v pravičnosti, usmiljenju in zvestobi. Tisto, kar šteje, ni spomin na srečanja z njim, ampak sadovi našega življenja – ljubezen, usmiljenje, pravičnost.    (jč)

   »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«  

Lk 12,32-34

   Govor “Ne boj se, mala čreda” nas opomni, da je Božje kraljestvo dar, ne nagrada, ki bi si jo morali zaslužiti s strahom in tesnobo. Kraljestvo ni stvar prihodnosti nekje daleč, temveč je resničnost, ki se začne že zdaj, ko se srce odpre Bogu. Ko Jezus govori o prodaji premoženja in dajanju vbogajme, ne gre zgolj za odpoved materialnim stvarem, ampak za osvoboditev srca od navezanosti na minljivo. Denar, status in lastnina starajo, se kvarijo in nas lahko ujamejo v občutek pomanjkanja. Nebeški zaklad – ljubezen, usmiljenje, pravičnost – pa ostaja neuničljiv. Zaključna misel, “Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce”, je preizkusna točka: pokaže nam, kam je resnično usmerjeno naše življenje. Če je naš zaklad v ljubezni in Božji bližini, potem bo tudi srce tam – mirno, varno in polno.

   Jezus nas z besedami: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane … » vabi k življenju v pripravljenosti. Opasana ledja pomenijo, da smo pripravljeni služiti in hoditi po poti, ki nam jo pokaže Gospod. Prižgane svetilke so naša vera, ki sveti tudi v temi, in ljubezen, ki nikoli ne ugasne. Jezus nas spodbuja, naj ne čakamo brezbrižno, ampak z budnim srcem in odprtimi rokami – da bi, ko bo potrkal, lahko takoj odprli. Blagor tistim, ki Gospoda pričakajo budni: ne zato, ker so brez napak, ampak ker so ostali zvesti in pozorni na Njegovo navzočnost tukaj in zdaj.   (jč)