Prilika o izgubljenem sinu
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,11-32
LJUBEZEN ODPUŠČA
Post se je prevesil v drugo polovico. Tudi Božja beseda nam vedno bolj kaže dobroto in ljubezen Boga. Če se poglobimo vanjo, vidimo kako je miselnost in življenje tega sveta daleč od Gospoda, ki je Pot, Resnica in Življenje. Sledimo temu, kar nam je dražje. Če sledimo miselnosti in dejanjem tega sveta, smo se odločili za pot, ki vodi proč od Boga. Mnogokrat smo podobni kateremu izmed dveh sinov, ki ubereta vsak svojo pot. Vsakdo izmed njiju misli da je to zanj najboljše. Ene poti so bolj vidne, druge bolj skrite in na videz dobre. Edino, kar šteje in nam omogoča spremembe, je ljubezen. S tem, da zmoremo pogum za spremembo, lahko postanemo nov in bolj srečen človek. Bog nas neskončno ljubi in nam neprestano odpušča naše slabosti in napake. Za to nam ponuja svojo milost, ki nam omogoča spreobrnjenje. Izgubljeni sin je pri sebi sklenil: »Vstal bom, šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me kot enega izmed svojih najemnikov.« To je milost, ki omogoča odpuščanje.
Apostol Pavel pravi: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Mar ni s temi preprostimi besedami izrečeno bistvo – definicija krščanstva? Mar ni prav to temelj mojega osebnega odnosa z Bogom: biti v Kristusu oziroma mu dovoliti, da po svojem Svetem Duhu v nas živi in dela? To je Božja ponudba – njegovo vabilo, ki je namenjeno nam osebno in terja naš osebni odgovor. Morda se v svojem srcu sprašujemo: »Pa saj ni nič narobe z menoj? Saj sem kar v redu: nikogar nisem ubil, ne kradem, nikomur nočem nič slabega … Zakaj bi se pa spreminjal?« Kako bomo odgovorili na ta vprašanja, ko bodo z vseh strani v nas butali valovi skušnjav, ko se bo v nas kopičila jeza, ko nam bo zmanjkovalo potrpežljivosti, ko naši bližnji ne bodo uresničili naših pričakovanj in nas bo popadlo malodušje? Naš odgovor se glasi nekako takole: »Priznam Gospod, potrebujem te. Brez tebe sem nemočen in sam res ne morem ničesar storiti.«
Če se zopet vrnemo k evangeliju po Luku (15,11-32), ki govori o izgubljenem sinu. Ta prilika bi lahko nosila tudi naslov Prilika o dobrem Bogu. Od poslušalca zahteva odločitev: ali se bo veselil Božje dobrote ali pa bo ostal zakrknjen v svojem pravičništvu in zasmehoval spreobrnjene grešnike, ki jim ne privošči spreobrnjenja, sebe pa napuhnjeno hvali. Oče, ki je podoba Boga, pa se prisrčno veseli spreobrnjenega grešnika. Gre mu naproti. Iskreno se spravita. Potrpežljivo prenaša farizejske očitke starejšega sina. Jezus s to priliko razloži svojo ljubezen do grešnikov; pismouki in farizeji bi ga lahko razumeli, če bi hoteli. To je pravzaprav prilika o dveh izgubljenih sinovih. Mlajši zapade v najhujšo krizo, a spozna, da ni ravnal prav in se v globini srca spreobrne. Pri starejšem sinu pa je vse dvoumno. Prefinjeno je zapleten v zlo in sam tega za nobeno ceno ne prizna. Torej ni bil izgubljen samo mlajši, ki je vse zapravil, izgubljen je tudi ta, ki je vesten, priden, kajti nevoščljiv je zapravljivcu, da mu je vse odpuščeno. Mlajši sin obžaluje svoje grešno življenje in se sklene spraviti z očetom. Na dnu, kjer je človek brez moči, ga samo Bog še lahko reši. To je milostni trenutek, ko se človek želi celostno ločiti od svoje sebičnosti. Bogu se izroči z vsem bitjem. Za svoje grehe se želi pokoriti in škodo povrniti. Bog takemu človeku rad odpusti. Hude ovire pa mu postavlja farizejski človek, ki v svoji pravičniški drži o sebi previsoko misli in spreobrnjenemu ne privošči odpuščanja.
Tudi mi smo včasih podobni starejšemu sinu in vidimo, kaj vse drugi narobe delajo, sami pa mislimo, da smo dobri in nimamo greha. S to priliko nam Jezus priporoča, naj se raje veselimo z Bogom, če se ljudje, ki jih nimamo radi, spreobračajo. Samo tako se bomo mogli spreobrniti tudi sami.