Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha
In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kelopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«
Čez osem dni je prišel Jezus
Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.«
VELIKA SOBOTA
Pridite, prepevajmo Gospodu, *
vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.
Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *
z veselimi spevi ga hvalimo. —
Gospod je Bog, edini in najvišji, *
veliki vladar nad vsemi vladarji.
V njegovi roki so globine zemlje, *
višine gorá so njegove.
Njegovo je morje, on ga je naredil, *
njegova je zemlja, on jo je ustvaril. —
Pridite, poklonimo se Gospodu, *
v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.
On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *
on nas živi in vodi kot svoje ovce. —
O da bi danes poslušali njegove besede: *
»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.
Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *
čeprav so videli moja dela. —
Ps 94
Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu
Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Betfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca ter jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! In če bi kdo vaju kaj vprašal, recita: ‚Gospod ju potrebuje‘; in takoj ju bo pustil.« To pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo napovedano po preroku, ki pravi: »Povejte hčeri sionski: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in na osliču sedeč, na žrebetu vprežne oslice.« Učenca sta šla in storila, kar jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in žrebe; in položili so nanju svoja oblačila in Jezus je sédel nanje. Zelo veliko ljudi je na pot razgrnilo svoje plašče; drugi pa so z dreves sekali vejice in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je zganilo vse mesto in so vpraševali: »Kdo je ta?« Množice pa so odgovarjale: »Ta je prerok Jezus, iz Nazareta v Galileji.«