Koledar dogotkov

Last month April 2024 Next month
M T W T F S S
week 14 1 2 3 4 5 6 7
week 15 8 9 10 11 12 13 14
week 16 15 16 17 18 19 20 21
week 17 22 23 24 25 26 27 28
week 18 29 30

Prijava

Jezus ozdravi sleporojenega

   Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« 

   Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

   Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven. Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.

Jn 9,1-41 ali 9,1.6-9.13-17.34-38

 

JASEN POGLED

    Svetloba in tema se menjavata kot sončna in senčna stran življenja, kot dobrota in zlo. Ta dvojnost mnoge bega: v sebi nosijo hrepenenje po raju, a se vsak dan srečujejo s trpljenjem in zanikanjem življenja. Kaj narediti? Se sprijazniti s stavkom: »Nič ni mogoče narediti, zato živi, kot se ti zljubi!« ali pa zaupati in plavati proti toku. Prav slednje od nas pričakuje Jezus. Želi, da smo luč, ki sveti v temini časa in preobraža, kar je v temi. To je pokazal Jezus, ko je slepega berača ozdravil njegove slepote in mu povedal, da je on Sin človekov, ki mora priti. Učitelji postave tega niso hoteli uvideti in so v svojem napuhu vrgli ozdravljenega iz mesta, kajti on, ki je rojen v grehu, jih pač ne more učiti; pred njimi je jasno izpovedal o Jezusu: »Prerok je.« Tako so bili tisti, ki bi morali biti luč, bili v temi in so zakrknili svoja srca ter niso dopustili, da bi Jezus, ki je očitno delal velike čudeže, našel svoje mesto pri njih. Niso ga sprejeli in so ga imeli celo za bogokletneža in prevaranta, saj niso spoznali znamenj Božjega delovanja. Kako torej doseči raj? To lahko dosežem le z močno vero v Jezusa Kristusa, ki se nam je razodel in se še vedno razodeva, čeprav pogosto - tako kot farizeji - nismo sposobni brati znamenj, ki jih pošilja. On je Odrešenik in je vedno ob meni, ko odkrivam njegovo voljo in jo izpolnim.

    Bog ne gleda na osebo in zato največkrat izbere tistega, ki najmanj pričakuje. David je bil preprost pastir in Bog ga je izbral in postavil za kralja izraelskemu narodu, kot beremo v 1. Samuelovi knjigi (16,1.6-7.10-13). Ni se čutil sposobnega, a Bog ga je naredil močnega, ker je veroval, zaupal in ubogal. Tako je lahko tudi z menoj, ko se ne upiram Bogu. Kot Davida me napolnjuje Sveti Duh, če sem mu poslušen in sem odprt za njegovo delovanje.

    Apostol Pavel nam v pismu Efežanom (5,8-14) polaga na srce: »Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu!« Ni vse, kar delam, tudi dobro in všeč Gospodu. Zato se moramo potruditi, da bo naše razmišljanje pravilno, besede dobronamerne in dejanja v spodbudo vsem, s katerimi se bomo srečali. Poklicani smo, da smo luč za ljudi okrog nas. Bolj ko smo povezani z Jezusom, bolje svetimo in razsvetljujemo temine tega sveta.

    V današnjem evangeliju je za nas še posebno pomembna notranja drža sleporojenega. K tej drži nas Cerkev vabi. Sleporojeni je edini, ki Jezusu ves čas zaupa. Sredi sovražnih okoliščin pa še bolj. Zato si upa farizejem jasno povedati, kdo ga je ozdravil. Ni ga strah zase. Ne boji se razglašati Jezusa hinavcem, ki mu grozijo in ga ponižujejo. Ko se mu Jezus pokaže kot Sin človekov, kar pomeni kot tisti, ki prihaja iz nebes, da odreši ljudi in jim omogoči zaživeti Božje življenje, se njegovo zaupanje vanj še poveča in odpre veri. Tudi razvoj naše vere je podoben. Iz posameznega dogodka, kakršna je ozdravitev slepote, vera počasi zajame celotno človekovo življenje. Smisel, ki nam ga Jezus podarja, moramo najprej sprejeti. Šele nato ga bomo odkrili. Ne ustvarjamo smisla mi – mi ga le sprejemamo in odkrivamo. To je pot naše vere in smisel evangeljskih zapovedi ljubezni. Šele potem ko mu zaupamo in ga sprejmemo, odkrijemo globok smisel vsega, kar se dogaja nam osebno in drugim ljudem. Sleporojeni je tak zato, da se razodene Božje delovanje, in ne zaradi greha. Vse, kar se zgodi, tudi greh, v zaupljivem odnosu z Bogom postane priložnost za srečanje z Jezusom. To je Božje delovanje. Jezus prihaja k nam zato, da nam pokaže svoje obličje. To srečanje je vir življenja; življenje namreč izvira iz vere. Svoje življenje v vsakršnih okoliščinah lahko živimo kot hvaležno sprejemanje daru iz Božje roke. Zato je vsaka človeška ljubezen, še posebno med zakoncema in do otrok, kljub ranam in razočaranjem, ki nam jih tako pogosto zada, tako nepremagljivo privlačna. V postnem času smo povabljeni, da se tega spet globlje zavedamo. Pomagamo si lahko s pozornostjo in skrbjo za druge ter z odpovedovanjem hrani.