Jezus in Samarijanka
Pride torej k samarijske-mu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sédel; bilo je okoli šeste ure. Pride žena Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: »Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?« Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. Jezus ji je odgovoril: »Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‚Daj mi piti‘, bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji ko naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odgovori: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.«
Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govorite, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Žena mu reče: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride on, nam bo vse oznanil.« Jezus ji odgovori: »Jaz sem to, ki govorim s teboj!«
Iz tistega mesta je mnogo Samarijanov verovalo zaradi besed žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so torej Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih. Ostal je tam dva dni. In še mnogo več jih je vanj verovalo zaradi njegove besede; in ženi so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta.«
Jn 4,5-15.19-26.39-42
ČASTITI V DUHU IN RESNICI
Odlomek iz Janezovega evangelija, govori o srečanju med Jezusom in Samarijanko. Pogovarjala sta se o njenem življenju in njegovi identiteti. Ko je Samarijanka ugotovila, da je Jezus prerok, je začela pogovor o molitvi. Gora o kateri govori žena je Garizim, na kateri je Bog blagoslovil Izrael. Garizim je ostal kraj molitve tudi po zgraditvi jeruzalemskega templja. Žena zastavlja izključujočo izbiro med obema templjema: Garizim in Jeruzalem. Jezus pove, da je hiša njegovega Očeta v Jeruzalemu. Pravi in dokončni kraj čaščenja pa je on sam, ki je novi tempelj, novo razodetje.
Sv. Ignacij Lojolski je zapisal, da je človek zato ustvarjen, »da bi slavil in častil Boga, mu služil in tako rešil svojo dušo.« Kristjani poznamo prosilno, zahvalno in slavilno molitev. Boga lahko prosimo, se mu zahvaljujemo ali ga slavimo. Najbolj pogosta je prosilna molitev. Na Boga se največkrat obračamo takrat, kadar smo v stiski. Redkeje se mu zahvaljujemo. Še manj ga slavimo. In vendar je slavljenje in čaščenje zelo močna in učinkovita molitev. Z njo priznavamo Boga, njegovo identiteto, ki se kaže v njegovi veličini, dobroti in usmiljenju.
Jezus pravi, da bodo pravi častilci moliti Očeta v »duhu in resnici«. Kaj to pomeni? Gre za molitev, ki prihaja iz srca in jo navdihuje Sveti Duh. Za molitev je zelo pomembno, da je iskrena. Vendar iskrena molitev še ni nujno resnična. Resnična je tista molitev, ki je rojena iz Duha. Resnici na ljubo, ljudje velikokrat molimo površno, brez srca. Nismo vedno v odnosu z Bogom, ko molimo. Mislimo, da je ponavljanje molitvenih obrazcev že molitev. Jezus je rekel: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Molim takrat, kadar sem v živem odnosu z Bogom. Molim takrat, ko me molitev dela drugačnega, boljšega. Pri tem si lahko pomagam z molitveni obrazci ali pa molim s svojimi besedami.
Moliti Boga v resnici pomeni, častiti ga v luči Jezusovega razodetja. Pomeni, da ga častimo tako, kot ga časti njegov Sin. Jezus je imel oseben in prisrčen odnos s svojim Očetom. Večkrat se je umaknil v samoto in se tam pogovarjal z njim. V pogovoru z Očetom je prejemal moč za svoje poslanstvo. Evangelist Luka je zapisal, kako se je Jezus nekoč razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Lk 10,21). Sicer pa se Bog razodene vsakemu, ki je dovolj ponižen in odprt, ne glede na njegov status in izobrazbo.
Človek je telo, duša in duh. Ko človek moli v duhu in resnici, se Sveti Duh deleži njegovemu duhu. In potem skupaj prežmeta človekovo dušo in telo. Taka molitev človeka posvečuje, ga dela bolj Božjega, bolj svetega. To se navadno opazi tudi na zunaj. Človek, ki moli v duhu in resnici, je lep. Bog sije skozi njega. Ko se je Jezus pogovarjal s svojim Očetom na gori Tabor, se je spremenil: »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). Molimo kot Jezus, da mu bomo podobni v njegovem čutenju, mišljenju in delovanju. Molimo tako, da bomo izžarevali Boga.
p. Ivan Hočevar, župnik