Jezusov obraz je zasijal kakor sonce

   Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

   In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«

Mt 17,1-9

RAZJASNIMO SVOJ DUHOVNI POGLED

    Človeško življenje na zemlji je kratko: Leta hitro minevajo in marsikdo se sprašuje, ali je smrt res zanesljivi konec. V sebi nosimo hrepenenje po večnosti in tega nam nihče ne more odvzeti. Zato takšen strah pred smrtjo. Življenje je res dragoceno, zato ga marsikdo hoče podaljšati do neskončnosti. To je sicer pravilno, le način je večkrat zgrešen. Večnosti ne dosežeš s podaljševanjem zemeljske krhkosti, ampak z vero in zaupanjem v Boga. Jezus je pred nami prehodil vso pot in nam pokazal, da križ ni konec, ampak je le eden od mejnikov na poti v večnost. Da se življenje nadaljuje tudi po smrti, je pokazal Jezus izbranim apostolom, pred katerimi se je spremenil v družbi dveh velikih mož stare zaveze Mojzesa in Elija. Pokazal jim je življenje, ki presega naš omejeni pogled. Ničesar niso razumeli, a občutili so lepoto dogodka. Razumeli niso niti njegovih besed, da bo vstal od mrtvih. Pot postnega časa nas želi voditi do velikonočnega vstajenja. Cerkev dobro ve, da pred veseljem vstajenja nastopi drama smrti. Tudi za nas ne bo drugače; obeh vidikov med seboj ne moremo ločevati. Le srce ima s tem težave. Ker dogodke doživljamo postopno in ločeno, še nismo sposobni dojeti celotne stvarnosti.

    Bog je naročil Abrahamu: »Pojdi iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« O tem nam spregovori odlomek iz 1. Mojzesove knjige (12,1-4). Abraham je veroval in je šel. Ta vera in zaupanje v Boga ga je rešila. Včasih je treba tvegati, pa čeprav ne veš, kaj te čaka na koncu poti: zmaga ali poraz. Ko je Abraham sprejel oseben odnos z Bogom, ki ga je vabil v svojo sveto zgodovino, je zapustil hišo svojega očeta. Če izberemo nebeškega Očeta, moramo biti pripravljeni zapustiti zemeljskega. Če izberemo Božje kraljestvo, se odrečemo vsem drugim kraljestvom. Abraham je tako razodeval veličino Božje ljubezni. Dopustil je, da se je pokazal sijaj, ki je v stvareh ustvarjenih od Boga. Zato je postal blagoslov za vse. Tudi poslanstvo Cerkve je v tem, da razodene sodobnikom sijaj, ki je skrit v ljudeh in stvareh ustvarjenih od Boga.

    Apostol Pavel je v svojem 2. Pismu Timoteju (1,8-10) pisal: »Z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč!« Včasih je trpljenje neizogibno in hudo je, ko ne vidiš razlogov, zakaj je treba trpeti, komu bo tvoje trpljenje koristilo. Takrat je treba moliti in prositi za odgovor. Naša vztrajnost je navadno poplačana z odgovorom, ki ga dobimo.

    Preden se potopimo v velikonočno trpljenje, nas bogoslužje potolaži z vizijo spremenjenja ali »preobrazbe«. Vabi nas in poskuša učiti, da bomo v izmučenem in krvavem Jezusovem obličju sposobni prepoznati obličje vstalega Gospoda. Tudi apostoli, ki so bili vsaj nekaj let ves čas z Jezusom, so bili v trenutku bolečine in smrti popolnoma zmedeni in izgubljeni. Izgubljenost in zmeda sta posledica naše sebičnosti in grehov, ki se jim prepuščamo. A Jezusov sijaj nas privlači. Želi nam razodeti smisel svojega in našega življenja. Podarja nama svoj mir in veselje. Evangelij govori o dveh gričih – Taboru in Golgoti. Na prvem se je zgodilo spremenjenje, preobrazba, na drugem križanje. Kaj je skupno obema? Na gori Tabor se Gospod preobrazi, torej pokaže sijaj, ki ga ni mogoče videti le od zunaj. »Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč.« Na Kalvariji pa se Jezus pokaže iznakažen in brez lepote. Dogodek spremenjenja je neposredno povezan s trpljenjem. V trenutku križanja na Golgoti bodo učenci doživeli pohujšanje in ne bodo videli dlje od razbitega Jezusovega obličja. Mi živimo v pričakovanju, da bomo z vstajenjem vstopili v nov, preobražen svet. Takrat bodo podobe pokazale to, kar je za njimi, to, česar telesne oči zdaj ne vidijo. Le notranje oči lahko vidijo. Te pa vidijo le takrat, ko so očiščene, ko je srce čisto, ko se sijaj, iz katerega so naša bitja ustvarjena, dotakne naših src. Bog se nam kaže v ljubljenem Sinu. Edino pomembno je spoznati Sina in videti njegovo obličje. »Njega poslušajte« pomeni: zaznajte, da je življenje v tem, da se znova najdete v sijaju njegovega obličja. Da samega sebe, stvari, svet in zgodovino vidimo znotraj odnosa z njim in skozi njegov pogled. V Jezusu Bog kaže svoj odnos do nas. Ko kakor Peter in apostoli ta odnos sprejmemo, se našemu srcu odpre lepota resničnosti. Jezusov globoki in prodorni pogled nas osvobodi. Doživimo prepričevalnost njegovih besed. Presune nas, kako močna in osvobajajoča je njegova ljubezen.