Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu

   Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Betfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca ter jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! In če bi kdo vaju kaj vprašal, recita: ‚Gospod ju potrebuje‘; in takoj ju bo pustil.« To pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo napovedano po preroku, ki pravi:  »Povejte hčeri sionski: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in na osliču sedeč, na žrebetu vprežne oslice.« Učenca sta šla in storila, kar jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in žrebe; in položili so nanju svoja oblačila in Jezus je sédel nanje. Zelo veliko ljudi je na pot razgrnilo svoje plašče; drugi pa so z dreves sekali vejice in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je zganilo vse mesto in so vpraševali: »Kdo je ta?« Množice pa so odgovarjale: »Ta je prerok Jezus, iz Nazareta v Galileji.«

Mt 21,1-11

SLEDIMO JEZUSU NA POTI KRIŽA

   Jezusov skrivnostni vhod v Jeruzalem, ko so množice vzklikale »Hozana«, je slika človeštva: klanjamo se človeškim idolom, ko pa se razmere spremenijo, iste ljudi pošiljamo na križ. Človeku ne smeš zaupati, ker ne veš, kdaj se bo obrnil proti tebi. Ta resnica je grenka, a jo je treba sprejeti tako, kot jo je sprejel Jezus: vedel je, da ga bodo ljudje, ki so se mu klanjali, pribili na križ, a jih ni obsodil, ampak jim je odpustil in jim tako dal novo priložnost, da se lahko spreobrnejo in postanejo novi ljudje. Cvetna nedelja nas uvede v najpomembnejši teden liturgičnega leta: teden Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Veliki teden je ključnega pomena za zgodovino sveta. Povabi nas pred skrivnost ljubezni: Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi spet zbral razpršene Božje otroke. Vsi obredi velikega tedna kažejo, kako močno in do kod Bog ljubi svet in kako je Jezus Očetovo ljubezen do človeštva upošteval in ubogal. Vsi liturgični trenutki nas vabijo, da se zavedamo, kako močno in neskončno dragoceni smo v Božjih očeh. Ob zrenju Jezusove skrivnosti moje srce letos najbolj zadene njegova samota, ki se začne s slovesnim vhodom v Jeruzalem. Malo pred tem je obudil Lazarja iz groba in v ljudeh vnel veliko navdušenje, saj se jim je zdelo, da se njihove sanje uresničujejo. Žal so si predstavljali vse skupaj preveč po svoje, kakor danes mi. Nihče se ni zavedal, kaj se je v resnici dogajalo. Evangelist v pasijonu to še poudarja. Obuditev Lazarja je povzročila dogodke Jezusovega trpljenja, ki so neusmiljeno sledili. Jezus se jim je prostovoljno izročil.
   Današnje bogoslužje nas vabi, da Jezusa spremljamo. Pomaga nam, da bi globlje in prav razumeli vse, kar se je dogajalo v velikonočnem tednu. Od opazovanja slovesnega vhoda v Jeruzalem nas takoj povabi k poslušanju in premišljevanju Jezusovega trpljenja. V Betaniji Jezusa občudujejo. Nihče od navzočih se ne zaveda tega, kar se pripravlja. Le Lazarjeva sestra Marija v nežnosti svoje ljubezni do Jezusa sluti njegovo skrivnost. Sebi in vam želim, da bi se letos notranje prepoznali v tej ženi. Ona je strla posodico dragocenega dišavnega olja, ki bi ga po Judovih izračunih lahko prodali za letno delavsko plačo. Jezusu je mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Vso hišo je napolnil dišeč vonj. S temi dejanji je izrazila svoje globoko hrepenenje, da bi Jezusa spremljala v njegovi samoti, da bi mu jo lahko lajšala in jo z njim nosila. Dišava razodeva prihajajočo smrt, ki je nihče ni pripravljen sprejeti. Hkrati pa kaže vso ljubezen, ki jo izraža Jezusova smrt. Cerkveni očetje so v dišavi, s katero je Marija mazilila Jezusa, videli kesanje naših src. Kesanje, ki se širi in prepoji vse, da bi ljubezen, ki jo je Jezus izkazal s svojim trpljenjem, ne ostala tuja nobeni razsežnosti našega bitja in da se tej ljubezni v nas ne bi nobena stvar upirala. Ko sv. Pavel imenuje svoje verne brate in sestre »Kristusova dišava«, misli predvsem na Jezusovo nežnost, ki je osvojila njihovo srce. Kesanje zaradi grehov je posledica Božje nežnosti, ki je osvojila naša srca. Z Jezusovega telesa na križu se vsa ta nežnost razlije na ves svet.
   Cerkev nas vabi, da usmerimo svojo pozornost na Jezusa, o katerem ta teden govorijo štirje Izaijevi slavospevi. Izražajo globino in vztrajnost Božje ljubezni do človeka in hkrati nežnost človekove ljubezni do Boga. Ne zatiskajmo si oči pred dramo, ki tudi našim dramam vrne smisel: »Jaz pa sem črv, ne človek, sramotenje ljudi, prezir ljudstva. Prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti.« »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« Naj se nam srce ogreje.