Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha

    In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kelopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« 

 In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se kraju, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: »Z nama ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala: on pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce v nama goreče, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« In še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi; in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Lk 24,13-35

ODPRIMO SRCE IN ODPRLE SE BODO OČI

    Jezusovo vstajenje je dogodek, ki je mnoge presenetil. Nihče si ni znal predstavljati, da se po smrti življenje nadaljuje v bolj popolni obliki. Jezus je apostolom razlagal o svojem trpljenju in vstajenju, a njihova ušesa niso bila pripravljena sprejeti to resnico. O tem namreč niso imeli nobenih izkušenj. Učencema na poti v Emavs se je Jezus pridružil kot naključni potnik, jima razlagal pisma in ju skušal prepričati, kako so zadnji dogodki izpolnitev davnih napovedi prerokov. Dokler razmišljamo le s svojo glavo, so te skrivnosti tudi za nas kot ogromna skala, ki nam zapira pot. Prepustimo se veri in dovolimo, da Bog spremeni naša srca, da bomo lahko gledali večnost kot končni cilj, ki ga hočemo doseči. Ko beremo te odlomke, nam je takoj jasno, da je Bog na delu. Ta velika sprememba, ki je je zgodila pri apostolih po srečanju z vstalim Jezusom, ne more biti človeško delo, ampak vso moč črpajo iz teh srečanj. Sprememba je očitna, saj so bili prej boječi in so se bali za svoja življenja, sedaj pa jih preveva moč in pogum, da oznanjajo Jezusov nauk ne glede na ceno, ki jo plačujejo, saj jih preganjajo. Ničesar več jim ni težko prestati za Jezusa.

    Ta pogum je dobro opisan v Apostolskih delih (2,14.22-28), ko Peter vstane in v obraz pove Judom in vsem prebivalcem Jeruzalema, da so oni križali Jezusa, ki je toliko dobrega storil temu ljudstvu, a Bog ga je obudil. Soočenje z dejstvi je težko, posebno, če smo sokrivci in drugi s prstom kažejo na nas. Skriti se ni mogoče, zato je edina rešitev neljubega položaja, da skesano priznamo: »Kriv sem. Jezus odpusti  mi, ker te vsak dan križam s svojim grešnim življenjem.«

    Apostol Peter v prvem pismu (1,17-21) pravi, da nam odrešenja ne morejo zagotoviti minljive reči, srebro ali zlato, ampak samo dragocena Jezusova kri. Zato se ne zanašajmo na svojo moč in na spodobnosti, ki jih imamo, ampak se še bolj oklenimo svoje vere, ne iščimo lahkotnih bližnjic za veselo, brezskrbno življenje, ampak hodimo po strmi poti križa.

    Dogodek na poti v Emavs je za nas zelo pomemben, saj nas Jezus neprestano nagovarja, a mi ga ne spoznamo. »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljamo lahko tudi mi pri vsaki maši. Toda kako bomo prepoznali Jezusovo resnično navzočnost med nami, če se naše srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj z nami. Kako se bomo povezali z njim, če ob njegovi besedi ostajamo hladni in brezbrižni? Kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev? Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem, kar sta videla, pospeši njun korak. Kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nam, je Jezusovo trpljenje. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor našega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nas, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videli njegov obraz, lahko zadušijo. Mi sami stvari nikdar ne bi postavili tako, kakor jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo. Šele ko z branjem in premišljevanjem Svetega pisma moremo sprejeti Božji način delovanja in Božje misli, naše oči lahko spregledajo. Goreče srce zaznava, da se bo naše hrepenenje uresničilo, čeprav ne vemo, kdaj. Naše najgloblje hrepenenje je namreč, da bi videli Gospoda iz obličja v obličje. Ko ga srce končno ugleda, je blaženo, srečno in v blagoslovu. Ko se enkrat le odprejo oči in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej k Cerkvi in nato v svet. V Cerkvi je naše videnje Vstalega potrjeno. Podelimo ga z brati in sestrami. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. Ne oddaljujejo nas od Boga naši grehi, ampak neobčutljivost zanj, kar je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti ogenj v nas ugasne. A le če je ogenj živ, se naše oči lahko odprejo in lahko resnično vidimo Gospoda, ostajamo v veselju in pomagamo, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš sodelovati tudi ti?