Jezus je vstajenje in življenje

   Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«

   Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu.  Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

  Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

   Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.

Jn 11,3-7.17.20-27.33-45

JEZUS PODARJA VEČNO ŽIVLJENJE

    Človekova zemeljska smrt je dejstvo, ki se mu nihče ne more izogniti. Vprašanje pa je, kako gledamo na smrt? Kadar jo izločimo iz življenja, postane nekaj strašnega. Ko pa jo sprejmemo kot del življenja, jo iz dneva v dan sprejemamo, se ji prilagajamo in ne bežimo pred njo. Življenje je vrednota, ki jo znamo ceniti šele takrat, ko nas doleti kakšna bolezen in več ne moremo živeti v ustaljenem ritmu. Le malokateri pa se dokopljejo do temeljne izkušnje, kako so zdravje, bolezni in smrt med seboj povezani. Vse, s čimer se vsak dan srečujemo, je namreč del življenja, le da so nekatere stvari včasih bolj v ospredju, drugič pa bolj na stranskem tiru. Samo kdor je odprt za delovanje Božjega Duha, se vsak dan uči in mu nobena stvar ni tuja. Zato bodimo odprti za tega Duha, ki veje kjer hoče in kakor hoče. Božja beseda današnje nedelje nam spregovori o obuditvi od mrtvih. To zmore edino Bog, ki je gospodar življenja, zato je toliko bolj pomembno, da mu zaupamo in mu sledimo. Z vero Marije in Marte, ki sta popolnoma odprti za Božje delovanje, tudi mi sledimo Jezusu, ki je ne le obudil mrtvega Lazarja, ampak je tudi sam premagal smrt, ko je vstal iz groba. Tudi nam je obljubil, da bomo z njim vstali v novo življenje, kjer smrt ne bo imela več moči. Božji otroci smo in dediči vstajenja, zato bodimo tesno povezani z Jezusom, ki je zase rekel, da je vstajenje in življenje in nam hkrati obljubil, da nas bo obudil poslednji dan.

    Božja ljubezen je tako velika, da Bog ne dopusti, da bi po smrti izginili nekam neznano. Prerok Ezekijel (37,12-14) je prišel k svojemu ljudstvu z veselo novico, kako jih bo Bog povzdignil in poveličal: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo.« Čeprav ni poznal Odrešenika, je njegova vera zares vstajenjska. Jezus nas bo dvignil iz naših grobov in nas pritegnil k sebi. To je zares vesela novica in razlog neomajnega zaupanja Bogu, našemu odrešeniku.

    Komu smemo dajati prednost: našim čutom ali našemu duhu? »Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu!« je Pavel pisal Rimljanom (8,8-11). Človek namreč ne more živeti le od kruha in iger, ampak od tega, kako ga vodi in navdihuje Božji Duh. Kajti, kdor pozna le kruh in igre, nima vere v vstajenje in večno življenje. Zanj Bog ne obstaja. Škoda, da nas svet tako premami s svojimi reklamami, da pozabimo na končni cilj: na nebesa. Stvarnik nas je poklical v življenje, k njemu se vračamo in njemu bomo dajali odgovor, kako smo trgovali s talenti, ki smo jih prejeli.

    Čudež Lazarjeve obuditve od mrtvih je v Janezovem evangeliju Jezusov sedmi in zadnji čudež. Z njim se začne teden njegovega trpljenja in smrti. Z njim želi Jezus tudi nas vpeljati v skrivnost smrti in vstajenja. Namen tega čudeža pojasni Jezus sam: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Kako pa se mi odzivamo na ta čudež? Kaj nam pomeni? Ena možnost je, da prav nič. Drugo pa je dobro izrazil apostol Tomaž: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Da umremo z njim, ne pa sami in brez smisla. Kakor Tomaž tudi mi lahko dojamemo, od kod in čemu ima Jezus takšno notranjo moč. Ali nas kaj gane, da je pripravljen iti tudi v smrt samo zato, da bi nam pokazal Očetovo ljubezen v vsej njeni moči? To je njegova resnična veličina oziroma slava. Ali nismo že neštetokrat prosili, da bi Bog nas in naše drage rešil vsakega trpljenja in smrti? Skupaj z Marto prisluhnimo, kaj nam Jezus odgovarja: »Kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Za Jezusa živeti pomeni videti Božje veličastvo, Božjo ljubezen. Vera nam omogoči življenje, ki je v gledanju Božje ljubezni ali slave. Slava, ki jo ima v mislih, je v tem, da pokaže, kako močno Bog ljubi ljudi, vse ljudi, tudi nas. Jezusova slava ali poveličanje je v Božji ljubezni, ki doseže ljudi. To je smisel besede slava. Slava postane razodetje in dar življenja, ki ga Očetova ljubezen dokončno zaznamuje. Duh omogoča, da smo te ljubezni deležni in iz nje živimo. Čudež obuditve Lazarja je znamenje tega. Marta ne reče Jezusu, verjamem, da lahko obujaš mrtve, ampak pravi, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin. Marta pokaže, da je Jezusa resnično srečala in da jo ima rad. Sprejela ga je kot od Boga poslanega. Popolnoma mu zaupa. Še več. Trdi, da je samo Jezus tisti, ki ji bo v polnosti in zares uresničil vse želje njenega srca. Tudi mi smo danes povabljeni, da molimo: »Usmiljeni Oče, pomagaj nam, da bomo živeli in delovali v moči tiste ljubezni, ki je tvojega Sina vodila, da je dal svoje življenje za nas.«