Čez osem dni je prišel Jezus

    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.

Jn 20,19-31

POTREBUJEMO ZNAMENJE?

    Bela nedelja ni le dan, ko so katehumeni, ki so bili krščeni na velikonočno vigilijo, odložili bela oblačila, ampak je tudi dan, ko je v ospredju Božje usmiljenje. Ta praznik je vpeljal papež sv. Janez Pavel II., ki se je globoko zavedal, kako Božja ljubezen ne pozna meja in se najbolj pokaže prav v usmiljenju. Bog ne dela razlik, radodaren je do vsakega, zato potrpežljivo čaka, da se obrnemo k njemu, mu zaupamo in ga prosimo v različnih potrebah. Seveda si usmiljenja nismo zaslužili s kakšnim svojim delom, ampak ga prejmemo kot popoln dar. Zato je prav, da posnemamo svojega Učitelja, ki pravi: "Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« Danes nas v evangeliju nagovarja apostol Tomaž. Neverni Tomaž je bil goreč in odločen mož. Pred trpljenjem je vzkliknil: »Pojdimo tudi mi umret skupaj z njim!« Po vstajenju pa je neomajno vztrajal v dvomu: »Če sam ne vidim in se ne dotaknem, mi ne govorite pravljic!« Tomaž trdno zahteva znamenje zato, ker si živo želi, da bi Jezus res vstal. Želi potrditev, da je vse, kar je Jezus rekel in storil, res. Ne prenese utvar! Toda na Jezusovo prošnjo, naj se vendar dotakne njegovih ran, ne upa dvigniti niti roke. Ves je prevzet od veselja, ko vidi Jezusa. Hrepenenje, ki ga je nosil v srcu, postane vzklik: »Moj Gospod in moj Bog!« Bog, daj takšne izpovedi vere tudi meni in vam, ki berete.

    Apostolska dela (2,42-47) lepo opisujejo življenje v prvi krščanski skupnosti. Lahko so nam za zgled, kako so držali skupaj, kako so se podpirali, se tolažili in vse delili med seboj. Ljubili so Boga in drug drugega, se zbirali v templju in po domovih ter molili in lomili kruh, kot jim je naročil Jezus, ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Idealna skupnost, ki nas izziva, da se tudi sami odpovemo pretirani skrbi zase in smo blizu vsem, ki so v takšnih ali drugačnih potrebah. Jezus namreč blagruje tiste, ki so velikodušni.

   Apostol Peter v svojem prvem pismu (1,3-9) pravi: »Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah.« Naša vera je vedno na preizkušnji. To občutimo tudi mi sami, ko določene sile vršijo gonjo proti Cerkvi in vsemu, kar je z njo povezano. Zato krhki, slabotni kristjani hitro odpadejo in se preselijo na drugo stran. Vendar to ni največja preizkušnja vere. Najhujše je takrat, ko si osamljen in meniš, da te je tudi Bog zapustil. Takrat je treba vztrajati in upati proti upanju. Jezus pravi: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan.«

    Velikokrat smo v vlogi nevernega Tomaža: za svojo vero bi radi imeli dokaze, vse bi radi izmerili in opredelili s hladno logiko, a vera se nam izmika. Prav je tako: za vse, kar lahko dosežeš s svojo pametjo, vera ni potrebna. Ostanejo pa številne skrivnosti, ki jih ni mogoče dokazati, a so resnične. Zato Jezus pravi Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Jezusovo telo presega časovno-prostorske meje. Prikaže se nenadoma. On je živ sredi med nami. Živi sredi med nami in postane naša hrana, da bi bil naše življenje in moč. Ko nas pošlje v svet, kakor je njega Oče poslal v svet, to pomeni, da smo skupaj z apostoli vsi verniki deležni iste ljubezni, s katero Bog Oče ljubi Sina, kajti zdaj smo eno z njim. Kakor doživljamo isto ljubezen, tako doživljamo tudi isto poslanstvo, ki izhaja iz nje. Mir, ki ga podarja vstali Jezus, je sad srečanja z njim. Ko ga zagledamo z vsemi znamenji ljubezni, se naše srce odpočije. Končno najde svoj pravi dom in si oddahne v gledanju Jezusa, ki je zdaj tukaj z nami in osebno skrbi zate in zame. Ko se najino srce odpre njegovi navzočnosti in privoli vanjo, naju prevzame mir, ki ga svet ne more dati. Nobeno bogastvo, oblast ali čast ga ne da, pa tudi noben alkohol ali droga ne. Iz globoke intimnosti z Jezusom lahko izvira vsa naša življenjska moč. Učenci so to resnico počasi in postopno dojemali; enako tudi mi. Na začetku so si morali pomagati z zunanjimi znamenji: prazen grob, oznanilo žena in drugih učencev. Šele potem so lahko tudi sami videli Jezusa, ki je bil z njimi, jedel z njimi, jih učil. Vendar takoj še niso imeli moči, da bi s svojim življenjem pričevali za to neverjetno resnico. Ko so končno prejeli Svetega Duha, so šele dojeli in začutili, da je resnica vsega njihovega življenja in vseh ljudi zajeta v Božjem Sinu, ki je umrl in vstal in v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (Kol 2,3). Samo zanj je vredno dati življenje. Učenci so zahrepeneli, da bi vsi ljudje vseh časov lahko zajemali iz moči Vstalega, ki je zdaj tukaj z nami. Naj ves svet zažari od ljubezni in svobode, ki jo je Bog razodel v Jezusu Kristusu za vsako človeško srce, tudi tvoje in moje.