Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9
VIDEL JE IN VEROVAL
Na prvi dan v tednu je čas, v katerem se vse, kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo, pokaže kakor nekaj novega. Prva nas vodi v to novost Marija Magdalena. Povabljeni smo, da se potopimo v njene globoke in notranje razloge, ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira, da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval. To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nam govori današnji evangelij kot prošnjo, da bi tudi mi rasli v spoznavanju skrivnosti in prišli do razumevanja vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva.
Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo, v kateri v trenutku dojamemo dogodek in vse to, kar je bilo pred njim, vse besede iz Sv. pisma, ki so o tem govorile. Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nam vse razsvetli in dobi globok smisel. Ali si lahko predstavljamo, kako in zakaj je učenec, ki ga je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti, kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, dejstvo je, da je bilo Jezusovo vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre vrata do večnega časa, sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega vstalega telesa; v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi naše oči in srce.
Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame naše oči in srce. Omogoča nam, da lahko zaživimo v Njegovi navzočnosti, ki nas potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo. Gospod je vstal. Zares je vstal!
V. Lovše